Izraz "freegan" se je pojavil sredi devetdesetih, čeprav je moda hraniti se iz smeti obstajala med številnimi mladinskimi subkulturami že prej. Freegan izhaja iz angleščine free (svoboda) in vegan (veganstvo) in to ni naključje. Večina freeganov podpira osnovna načela veganstva, najbolj radikalnega trenda v vegetarijanstvu. Vegani ne jedo samo mesa, rib in jajc, ampak tudi mlečnih izdelkov, ne nosijo oblačil iz usnja in krzna. Obstajajo pa tudi drugi freegani, ki jedo ribe in meso, vendar v izjemnih primerih. Glavni cilj freeganov je minimizirati ali celo odpraviti njihovo finančno podporo korporacijam in s tem ustaviti globalizacijo svetovnega gospodarstva, se čim bolj oddaljiti od družbe nenadzorovane potrošnje.
Freegan Patrick Lyons iz ameriškega mesta Houston v Teksasu pripoveduje, kako mu je ženska nekoč ponudila pet dolarjev, potem ko ga je videla, kako brska po smetnjaku in išče hrano. "Rekel sem ji," pravi Lyons, "nisem brezdomec in to je politika." Lyons je eden od mnogih Američanov, ki so del gibanja Food Not Bombs.
V Houstonu je poleg Patricka še približno ducat aktivnih udeležencev gibanja. Vsi so vegetarijanci, a po vsej ZDA so med udeleženci Food Not Bombs tudi takšni, ki ne sledijo vegetarijanski prehrani. To ni obsojanja vredno, saj dobijo hrano, v katero niso vložili niti centa, torej ne sodelujejo pri ubijanju živali, kot predstavniki številnih budističnih gibanj, ki jim ni prepovedano jemati živalsko hrano kot miloščino. . Gibanje Food Not Bombs deluje že 24 let. Večina njegovih udeležencev je mladih z določenimi prepričanji, pogosto odkrito utopičnimi. Veliko se jih obleče v stvari, ki jih najdejo v smeteh. Del neživil, ki jih najdejo na bolšjih sejmih, zamenjajo za stvari, ki jih potrebujejo, ne da bi prepoznali denarna razmerja.
»Če se človek odloči živeti po zakonih etike, ni dovolj, da si vegan, temveč se moraš tudi distancirati od kapitalizma,« pravi 29-letni Adam Weissman, ustanovitelj in stalni upravitelj freegan.info, Človek, ki je boljši od vseh, zna jasno razložiti ideale freeganov. Freegani imajo svoje zakone, svoj kodeks časti, ki prepoveduje plezanje v zabojnike, ki se nahajajo na zaprtih območjih, v iskanju plena. Freegani so dolžni vzdrževati smetnjake čiste in v boljšem stanju, kot so bili pred njihovim obiskom, da olajšajo delo freeganom, ki bodo naslednji. Freegani iz škatel ne smejo jemati dokumentov ali papirjev s kakršnimi koli zaupnimi zapisi, posegi v zasebnost ljudi na podlagi najdb s smetišča so strogo prepovedani.
Freegansko gibanje je doseglo vrhunec na Švedskem, v ZDA, Braziliji, Južni Koreji, Veliki Britaniji in Estoniji. Tako je že presegla okvire evropske kulture. Prebivalca prestolnice Velike Britanije, 21-letni Ash Falkingham in 46-letni Ross Parry, živita zgolj od »urbanega iskanja« in pravita, da nikoli nista bila bolna. Rossa je, da postane freegan, navdihnilo potovanje v Indijo: »V Indiji ni odpadkov. Ljudje reciklirajo vse. Živijo tako. Na zahodu je vse vrženo na smetišče.”
Njihovi napadi potekajo enkrat na teden, "plen" pa je dovolj za življenje do naslednjega izleta. Na tržnice prihajajo po zaprtju, brskajo po zabojnikih za smeti supermarketov in trgovin podjetij. Ross se celo drži diete brez glutena. Delijo si ostanke hrane. »Veliko mojih prijateljev bo vzelo hrano s smetišča, celo moji starši,« dodaja Ash, ki nosi odlične škornje in pulover na odpadu.
Na podlagi članka Romana Mamchitsa "Freegans: Intelectuals in the Dump".