S plastičnimi vrečkami poteka prava vojna. Nedavno poročilo Svetovnega inštituta za vire in Okoljskega programa Združenih narodov poroča, da je vsaj 127 držav (od 192 pregledanih) že sprejelo zakone za urejanje plastičnih vrečk. Ti zakoni segajo od popolne prepovedi na Marshallovih otokih do postopnega opuščanja v krajih, kot sta Moldavija in Uzbekistan.
Toda kljub povečanim predpisom onesnaženje s plastiko ostaja velik problem. Približno 8 milijonov metričnih ton plastike vsako leto vstopi v ocean, kar škoduje podvodnemu življenju in ekosistemom ter konča v prehranjevalni verigi in ogroža zdravje ljudi. Po poročanju najdemo delce plastike celo v človeških odpadkih v Evropi, Rusiji in na Japonskem. Po mnenju ZN je onesnaženje vodnih teles s plastiko in njenimi stranskimi proizvodi resna okoljska grožnja.
Podjetja proizvedejo približno 5 bilijonov plastičnih vrečk na leto. Vsak od njih lahko razgradi več kot 1000 let, le nekaj pa jih je recikliranih.
Eden od razlogov, zakaj se onesnaženje s plastiko nadaljuje, je, da je regulacija uporabe plastičnih vrečk po svetu zelo neenakomerna in obstaja veliko vrzeli za kršenje uveljavljenih zakonov. Tukaj je nekaj razlogov, zakaj predpisi o plastičnih vrečkah ne pomagajo v boju proti onesnaževanju oceanov tako učinkovito, kot bi si želeli:
1. Večina držav plastike ne regulira v celotnem življenjskem ciklu.
Zelo malo držav ureja celoten življenjski cikel plastičnih vrečk, od proizvodnje, distribucije in trgovine do uporabe in odlaganja. Samo 55 držav popolnoma omejuje distribucijo plastičnih vrečk na drobno skupaj z omejitvami proizvodnje in uvoza. Kitajska na primer prepoveduje uvoz plastičnih vrečk in od trgovcev na drobno zahteva, da potrošnikom zaračunajo plastične vrečke, vendar izrecno ne omejuje proizvodnje ali izvoza vrečk. Ekvador, Salvador in Gvajana urejajo le odstranjevanje plastičnih vrečk, ne pa tudi njihovega uvoza, proizvodnje ali maloprodaje.
2. Države dajejo prednost delni prepovedi kot popolni prepovedi.
89 držav se je namesto popolne prepovedi odločilo za delno prepoved ali omejitev plastičnih vrečk. Delne prepovedi lahko vključujejo zahteve glede debeline ali sestave paketov. Francija, Indija, Italija, Madagaskar in nekatere druge države na primer nimajo popolne prepovedi vseh plastičnih vrečk, prepovedujejo ali obdavčijo pa plastične vrečke, debelejše od 50 mikronov.
3. Skoraj nobena država ne omejuje proizvodnje plastičnih vrečk.
Količinske omejitve so lahko eno najučinkovitejših sredstev za nadzor vstopa plastike na trg, vendar so tudi najmanj uporabljen regulativni mehanizem. Samo ena država na svetu – Zelenortski otoki – je uvedla izrecno omejitev proizvodnje. Država je uvedla odstotek zmanjšanja proizvodnje plastičnih vrečk, od 60 % leta 2015 do 100 % leta 2016, ko je začela veljati popolna prepoved plastičnih vrečk. Od takrat so v državi dovoljene le biorazgradljive in kompostne plastične vrečke.
4. Veliko izjem.
Od 25 držav s prepovedjo plastičnih vrečk ima 91 izjeme in pogosto več kot ena. Kambodža na primer izvzame majhne količine (manj kot 100 kg) nekomercialnih plastičnih vrečk iz uvoza. 14 afriških držav ima jasne izjeme od prepovedi plastičnih vrečk. Za nekatere dejavnosti ali izdelke lahko veljajo izjeme. Najpogostejše izjeme so ravnanje s hitro pokvarljivimi in svežimi živili in njihov prevoz, prevoz manjših maloprodajnih predmetov, uporaba za znanstvene ali medicinske raziskave ter skladiščenje in odlaganje smeti ali odpadkov. Druge izjeme lahko dovoljujejo uporabo plastičnih vrečk za izvoz, namene nacionalne varnosti (vrečke na letališčih in v brezcarinskih prodajalnah) ali kmetijsko uporabo.
5. Ni spodbude za uporabo alternativ za večkratno uporabo.
Vlade pogosto ne dajejo subvencij za vrečke za večkratno uporabo. Prav tako ne zahtevajo uporabe recikliranih materialov pri proizvodnji plastičnih ali biorazgradljivih vrečk. Samo 16 držav ima predpise o uporabi vrečk za večkratno uporabo ali drugih alternativ, kot so vrečke iz rastlinskih materialov.
Nekatere države presegajo obstoječe predpise v iskanju novih in zanimivih pristopov. Odgovornost za plastično onesnaženje skušajo preložiti s potrošnikov in vlad na podjetja, ki plastiko proizvajajo. Avstralija in Indija sta na primer sprejeli politike, ki zahtevajo razširjeno odgovornost proizvajalcev, in politični pristop, ki od proizvajalcev zahteva, da so odgovorni za čiščenje ali recikliranje svojih izdelkov.
Sprejeti ukrepi še vedno niso dovolj za uspešen boj proti onesnaževanju s plastiko. Proizvodnja plastike se je v zadnjih 20 letih podvojila in pričakuje se, da bo še naprej rasla, zato mora svet nujno zmanjšati uporabo plastičnih vrečk za enkratno uporabo.