Kognitivno-vedenjska terapija

1. novembra 2021 je umrl Aaron Temkin Beck – ameriški psihoterapevt, profesor psihiatrije, ki se je v zgodovino zapisal kot snovalec kognitivno-vedenjske smeri v psihoterapiji.

"Ključ do razumevanja in reševanja psiholoških težav je v glavi pacienta," je dejala psihoterapevtka. Njegov prelomni pristop k delu z depresijo, fobijami in anksioznimi motnjami je pokazal dobre rezultate pri terapiji s strankami in postal priljubljen med strokovnjaki po vsem svetu.

Kaj je to?

Ta metoda psihoterapije pritegne zavest in pomaga, da se znebimo stereotipov in vnaprej oblikovanih idej, ki nam jemljejo svobodo izbire in nas potiskajo, da delujemo po vzorcu.

Metoda po potrebi omogoča popravljanje nezavednih, "avtomatskih" zaključkov pacienta. Dojema jih kot resnico, v resnici pa lahko močno popačijo resnične dogodke. Te misli pogosto postanejo vir bolečih čustev, neprimernega vedenja, depresije, anksioznih motenj in drugih bolezni.

Načelo delovanja

Terapija temelji na skupnem delu terapevta in pacienta. Terapevt pacienta ne uči, kako pravilno razmišljati, ampak skupaj z njim razume, ali mu običajen način razmišljanja pomaga ali ga ovira. Ključ do uspeha je aktivna udeležba pacienta, ki ne bo delal le na sejah, ampak bo delal tudi domače naloge.

Če se terapija na začetku osredotoča le na simptome in pritožbe bolnika, potem postopoma začne vplivati ​​na nezavedna področja mišljenja – temeljna prepričanja, pa tudi na dogodke iz otroštva, ki so vplivali na njihovo oblikovanje. Pomemben je princip povratne informacije – terapevt nenehno preverja, kako pacient razume, kaj se dogaja v terapiji, in se z njim pogovarja o morebitnih napakah.

Napredek

Pacient skupaj s psihoterapevtom ugotovi, v kakšnih okoliščinah se problem manifestira: kako nastanejo »avtomatske misli« in kako vplivajo na njegove ideje, izkušnje in vedenje. Na prvi seji terapevt le pozorno prisluhne bolniku, v naslednjem pa podrobno razpravlja o pacientovih mislih in obnašanju v številnih vsakdanjih situacijah: o čem razmišlja, ko se zbudi? Kaj pa zajtrk? Cilj je narediti seznam trenutkov in situacij, ki povzročajo tesnobo.

Nato terapevt in pacient načrtujeta program dela. Vključuje naloge, ki jih je treba opraviti na mestih ali okoliščinah, ki povzročajo tesnobo – voziti se z dvigalom, jesti večerjo na javnem mestu ... Te vaje vam omogočajo utrjevanje novih veščin in postopno spreminjanje vedenja. Človek se nauči biti manj tog in kategoričen, da vidi različne vidike problemske situacije.

Terapevt nenehno postavlja vprašanja in razlaga točke, ki bodo pacientu pomagale razumeti težavo. Vsaka seja je drugačna od prejšnje, saj se pacient vsakič nekoliko premakne naprej in se navadi živeti brez podpore terapevta v skladu z novimi, bolj prilagodljivimi pogledi.

Namesto da bi »bral« tuje misli, se človek nauči razlikovati svoje, se začne drugače obnašati, posledično se spremeni tudi njegovo čustveno stanje. Pomiri se, počuti se bolj živ in svoboden. Začne biti prijatelj sam s seboj in preneha obsojati sebe in druge ljudi.

V katerih primerih je to potrebno?

Kognitivna terapija je učinkovita pri obvladovanju depresije, napadov panike, socialne anksioznosti, obsesivno-kompulzivne motnje in motenj hranjenja. Ta metoda se uporablja tudi za zdravljenje alkoholizma, odvisnosti od drog in celo shizofrenije (kot podporna metoda). Hkrati je kognitivna terapija primerna tudi za spopadanje z nizko samopodobo, težavami v odnosih, perfekcionizmom in odlašanjem.

Uporablja se lahko tako pri individualnem delu kot pri delu z družinami. Ni pa primeren za tiste bolnike, ki niso pripravljeni aktivno sodelovati pri delu in pričakujejo, da bo terapevt svetoval ali preprosto interpretiral dogajanje.

Kako dolgo traja terapija? Koliko je to?

Število sestankov je odvisno od pripravljenosti stranke za delo, od kompleksnosti problema in pogojev njegovega življenja. Vsaka seja traja 50 minut. Potek terapije je 5-10 sej 1-2 krat na teden. V nekaterih primerih lahko zdravljenje traja dlje kot šest mesecev.