vsebina
Od kod želja po otroku?
Želja po otroku je delno zakoreninjena v otroštvu, skozi mimiko in igro z lutkami. Zelo zgodaj,punčka se poistoveti s svojo mamo oziroma s funkcijo matere, ki gre skozi toplino, nežnost in predanost. Pri približno 3 letih se stvari spremenijo. Deklica se zbliža z očetom, potem želi prevzeti mamino mesto in imeti podobnega otroka njenega očeta: to je Ojdip. Vse te psihične pretrese seveda preživlja tudi malček. Željo po otroku zanj manj izražajo punčke, dojenčki, kot gasilci, letala ... Predmeti, ki jih nezavedno povezuje z očetovsko močjo. Želi postati oče kot njegov oče, biti mu enak in ga z zapeljevanja njegove matere znebiti s prestola. Želja po otroku potem zaspi, da bi se bolje zbudil v puberteti, ko deklica postane plodna.. Zato bo »fiziološko spremembo spremljalo tudi psihično zorenje, ki jo bo postopoma pripeljalo do romantičnega srečanja in želje po porodu«, pojasnjuje Myriam Szejer, otroška psihiatrinja, psihoanalitičarka v porodnišnici. Bolnišnica Foch, Suresnes.
Otroška želja: ambivalentna želja
Zakaj se pri nekaterih ženskah želja po otroku izrazi že zelo zgodaj, medtem ko druge zavračajo, več let zatirajo samo idejo o materinstvu in se nato odločijo tik preden to ni več mogoče? Morda mislite, da je nosečnost zavesten in jasen proces, ki se začne z namernim prenehanjem kontracepcije. Je pa veliko bolj zapleteno. Želja po otroku je ambivalenten občutek, povezan z zgodovino vsakega, na družinsko preteklost, na otroka, ki je bil, na vez z materjo, na poklicni kontekst. Človek ima lahko vtis, da si želi otroka, vendar tega ne stori, ker ima prednost drug občutek: »hočem in nočem hkrati«. Kontekst v paru je odločilen, ker izbira ustvariti družino traja dva. Da se otrok rodi, se morata "želja ženske in njenega spremljevalca srečati hkrati in to soočenje ni vedno očitno", poudarja Myriam Szejer. Prav tako je potrebno, da na fiziološki ravni vse deluje.
Ne zamenjujte želje po nosečnosti in želje po otroku
Nekatere ženske, včasih zelo mlade, kažejo nezadržno željo po otrocih. Imajo želim biti noseča ne da bi želeli otroka, ali želijo otroka zase, da bi zapolnili vrzel. Spočetje otroka, kadar ni artikulirano z željo drugega, je lahko način za zadovoljitev čisto narcistične želje. »Te ženske mislijo, da bodo veljavne le, ko bodo matere,« pojasnjuje psihoanalitik. ” Socialni status prehaja skozi materinski status iz razlogov, ki so zapisani v zgodovini vseh. To jim ne bo preprečilo, da bi bile zelo dobre matere. Težave s plodnostjo lahko povzročijo tudi hrepenenje po otroku. Mnoge ženske med zdravljenjem obupajo, da niso noseče. Psihične blokade, ki se pogosto ukoreninijo v odnosu mati-hči, lahko pojasnijo te ponavljajoče se neuspehe. Otroka si želimo bolj kot karkoli, a paradoksalno, nezavedni del nas tega noče, telo tedaj zavrne spočetje. Da bi poskušali odstraniti te nezavedne ovire, je pogosto potrebno psihoanalitično delo.
Kaj povzroča željo po otroku
Želja po otroku je tudi del družbenega konteksta. Okoli tridesetih let veliko žensk zanosi in sproži enako navdušenje v bližnjih. V tej ključni starosti je večina bodočih mater že dobro začela svojo poklicno pot in finančni kontekst je bolj primeren za sanjanje o porodnem projektu. Z leti postaja vprašanje materinstva vse bolj pereče in biološka ura daje svoj mali glas, ko vemo, da je plodnost najboljša med 20. in 35. letom. Želja po otroku je lahko motivirana tudi z željo po dajanju majhnega brata ali sestrice za prvega otroka ali za ustvarjanje velike družine.
Kdaj se odpovedati zadnjemu otroku
Želja po materinstvu je tesno povezana z reproduktivnim nagonom. Kot vsak sesalec smo programirani tako, da se razmnožujemo čim dlje. Otrok se rodi, ko reproduktivni nagon sovpada z željo po otroku. Za Myriam Szejer "ženska vedno potrebuje otroke. To pojasnjuje, zakaj ko najmlajši začne rasti in ona začuti, da se mu umika, se zažene nov otrok,« poudarja. Nekje," odločitev, da ne rodiš več, doživlja kot odrekanje naslednjemu otroku. Veliko žensk, ki so bile prisiljene na splav na željo svojih mož, živijo zelo slabo v tej situaciji, ker je globoko v njih nekaj globoko kršeno. Menopavza, ki predstavlja konec plodnosti, včasih doživlja tudi zelo boleče, ker so ženske prisiljene za vedno odreči otroka. Izgubijo moč odločanja.
Brez želje po otroku: zakaj?
Seveda se to zgodi nekatere ženske ne čutijo želje po otroku. To je lahko posledica družinskih ran, odsotnosti izpolnjujočega zakonskega življenja ali namerne in povsem domnevne želje. V družbi, ki poveličuje materinstvo, je to izbiro včasih psihološko težko prevzeti. Vendar odsotnost želje po otroku nikakor ne bo preprečila ženski, da bi v celoti zaživela svojo ženstvenost in da bi v popolni svobodi stopila na druge poti.