Dalmatinec je srednje velik, mišičast in vitek pes. Ima dobro vzdržljivost in je po naravi aktiven. Samci so visoki od 56 do 62 cm in tehtajo med 28 in 35 kg, samice pa so visoke od 54 do 60 cm in tehtajo okoli 22 do 28 kg (1). Mednarodna kinološka zveza (FCI) uvršča dalmatinca med pse in ga opisuje kot psa s pravokotnim in močnim telesom. Dlaka dalmatinca je kratka, gosta, gladka in sijoča. Dlaka je bela, pikasta s črno ali rjavo (jetra).

Dalmatinec je bil dober spremljevalec konj in odličen kasač z veliko vzdržljivostjo, v srednjem veku so spremljali kočije in kočije na dolge razdalje, da bi utrli pot in zaščitili posadke. (2) V zadnjem času, v XNUMX. in začetku XNUMX. stoletja, so gasilci v Združenih državah uporabljali dalmatinsko iz istega razloga. Med intervencijami je s svojim laježem signaliziral gasilska vozila s konjsko vprego, zvečer pa varoval vojašnico in konje. Še danes ostaja maskota številnih ameriških in kanadskih gasilskih društev.

Dalmatinec je zaradi svojega zvestega in zelo demonstrativnega značaja družinski pes par excellence.

Ima dobro vzdržljivost pri teku in je zelo atletski. Zato je treba opozoriti, da njegova atletska narava v mestnem stanovanju ne bo povsem zadovoljna. Nasprotno, potrebuje velike prostore in več dnevnih izletov, da zadovolji svojo potrebo po vadbi.

Patologije ledvic in sečil

Tako kot ljudje in nekateri primati lahko tudi Dalmatinci trpijo zaradi hiperurikemije, torej nenormalno visoke ravni sečne kisline v krvi. Ta presežek sečne kisline lahko nato povzroči napade protina (vnetje in bolečine v sklepih) in zlasti ledvične kamne. (3)

Pravzaprav dalmatinec, za razliko od velike večine drugih pasem psov, ne razgradi popolnoma purinov, molekul, ki so naravno prisotne v vseh živih bitjih, pa tudi v hrani. Medtem ko bodo drugi psi te velike molekule reducirali na alantoin, ki je manjši in ga je lažje odstraniti, dalmatinci reducirajo purine v sečno kislino, ki jo je težko izločiti z urinom. Njegovo kopičenje lahko nato povzroči zaplete. Ta patologija je pogostejša pri moških. (3)

Za preverjanje krvi in ​​kristalov v urinu ter pH urina je treba opraviti analizo urina. Prav tako je treba opraviti test na bakterije v urinu, da odkrijemo morebitno povezano okužbo. Končno je potreben tudi rentgen ali ultrazvok, da se zagotovi diagnoza ledvičnih kamnov.

Za raztapljanje kamna brez kirurškega posega je mogoče spremeniti pH urina z zdravili ali s spremembo prehrane. Kirurški poseg je indiciran, kadar kamnov ni mogoče raztopiti ali pri vrstah kamnov, ki so preveliki, da bi se izločili skozi sečnico, in kadar so odgovorni za obstrukcijo sečil.

Nevrološke patologije

Prirojena senzorinevralna naglušnost je pogosta pri psih z belo dlako in modrimi očmi, vendar je razširjenost največja pri dalmatincih. Več kot vsak peti Dalmatinec (21.6 %) ima enostransko gluhost (eno uho), skoraj vsak deseti (8.1 %) pa dvostransko (obe ušesi). (4)

Prirojena gluhost se ne pojavi od rojstva, ampak šele po nekaj tednih življenja. Zato ni mogoče postaviti prenatalne diagnoze.

Diagnozo gluhosti lahko postavimo z opazovanjem reakcij psa na zvočni dražljaj. Modra barva oči je lahko tudi znak. Dalmatinec, ki je gluh na obe ušesi, bo izkazoval netipično vedenje (globok spanec, odzivanje samo na tipne dražljaje, agresivnost do drugih psov). Nasprotno pa bo pes z enostransko gluhostjo vodil normalno življenje. Zato je redko mogoče, da bi lastnik ali celo vzreditelj gluhost odkril z običajnimi testi. Zato je priporočljivo uporabiti sled slušnih evociranih potencialov (AEP). (4) Ta metoda ocenjuje difuzijo zvoka v zunanjem in srednjem ušesu ter tudi nevrološke lastnosti v notranjem ušesu, slušnem živcu in možganskem deblu. (5)

Trenutno ni zdravljenja za obnovitev sluha pri psih.

Za Dalmatinca je značilen prijazen in prijeten temperament. Zato je idealen pes spremljevalec in bo kot nalašč za družine z otroki, če je dobro izobražen.

Je razmeroma enostaven za vzgojo, ker ni sumljiv ali živčen, ampak zahteva trdnost in oprijem že od malih nog. Slabo izobražen pes je v nevarnosti, da postane trmast in ima slabo voljo. Prav tako ga ne pozabite zelo zgodaj navaditi na krtačenje, ker dalmatinec trajno izgubi dlako.

Dalmatinec je zelo živahen pes, saj je bil prvotno vzrejen za kas ob vpregah konj na dolge razdalje. Zato seveda uživa v telesni vadbi, vi pa boste morali čas posvetiti hoji. Pomanjkanje telesne vadbe je slabo za vaše zdravje. Lahko se zredi ali razvije težave z vedenjem.

Zaradi njegovega športnega značaja dalmatinec ni dober stanovanjski pes, in če imate vrt, vas tudi to ne bo oprostilo vsakodnevnih sprehodov. Vendar bodo najbolj motivirani izkoristili ta športni profil in bodo lahko svojega dalmatinca usposobili za pasja tekmovanja, kot sta agility in canicross.