Odnos med mamo in hčerko je redko preprost. Prepoznavanje njihove ambivalentnosti in razumevanje njenih vzrokov bo pripomoglo k zmanjšanju napetosti, pravi družinska psihologinja.
Kultura nam ponuja stereotip materinske ljubezni kot idealne in nesebične. Toda v resnici odnos med materjo in hčerko ni nikoli nedvoumen. Prepletajo številne različne izkušnje, med katerimi agresija ni zadnja.
Pojavi se, ko ženska začne razumeti, da se stara ... Prisotnost hčerke jo naredi, da opazi tisto, česar noče opaziti. Mamina nenaklonjenost je usmerjena proti njeni hčerki, kot da bi to delala namenoma.
Mati je lahko tudi jezna zaradi »nepoštene« razporeditve koristi civilizacije: hčerina generacija jih prejme več kot tista, ki ji pripada sama.
Agresija se lahko kaže skoraj odkrito, kot želja po poniževanju hčerke, na primer: "Tvoje roke so kot opičje tačke in moški so me vedno pohvalili glede lepote mojih rok." Takšna primerjava ni v prid hčerki, kot da bi materi povrnila pravičnost in ji vrnila, kar "dolguje".
Agresijo je mogoče dobro prikriti. "Ali nisi prelahko oblečen?" — skrbno vprašanje skriva dvom, da si hči lahko sama izbira oblačila.
Agresija morda ni usmerjena neposredno na hčerko, temveč na njenega izbranca, ki je podvržen bolj ali manj ostrim kritikam (»Lahko bi se našel boljšega moškega«). Hčerke čutijo to skrivno agresijo in se odzovejo enako.
Na spovednem sprejemu pogosto slišim: "Sovražim svojo mamo"
Včasih ženske dodajo: "Želim, da umre!" To seveda ni izraz resnične želje, ampak moči občutkov. In to je najpomembnejši korak pri zdravljenju odnosov – prepoznavanje njihovih občutkov in pravice do njih.
Agresija je lahko koristna – omogoča materi in hčerki, da spoznata, da sta različni, z različnimi željami in okusi. Toda v družinah, kjer je »mama sveta« in je agresija prepovedana, se skriva pod različnimi maskami in jo le redkokdaj prepoznamo brez pomoči psihoterapevta.
V odnosih s hčerko lahko mati nezavedno ponovi vedenje lastne matere, tudi če se je nekoč odločila, da nikoli ne bo podobna njej. Ponavljanje ali kategorično zavračanje vedenja matere kaže na odvisnost od družinskih programov.
Mati in hči se lahko razumeta drug do drugega in do sebe, če najdeta pogum, da raziščeta svoja čustva. Ko bo mati razumela, kaj resnično potrebuje, bo lahko našla način, kako zadovoljiti svoje potrebe in ohraniti samospoštovanje, ne da bi ponižala svojo hčer.
In hči bo morda v materi videla notranjega otroka z nezadovoljeno potrebo po ljubezni in priznanju. To ni rešitev za sovražnost, ampak korak k notranji osvoboditvi.