Vsaka osebna ali družbena vloga ne postane človekov jaz. Da bi postal jaz (ali eden izmed jaz), mora osebna ali družbena vloga prerasti v človeka, v njem vzkliti njegovo dušo, postati njegova lastna in živa.
Pogosto novo vlogo človek doživi kot masko in preobleko. To se običajno zgodi, ko je nova vloga težko izvedljiva ali pa je vsebinsko v nasprotju z drugimi, bolj znanimi vlogami.
Če mora biti človek uradnik, čeprav vse življenje sovraži uradnike, potem svoje vedenje v tej vlogi raje doživlja kot svojo masko. Nisem jaz!
Vlogo doživljamo kot Ne-jaz, kadar je nenavadna in težko izvedljiva.
Vloga papeža je mnogim mladim, ki imajo otroka, sprva čudna in tuja. "Ali sem oče?" A čas teče, navadi se in kmalu postane — oče!
Obvladovanje nove osebne vloge ni vedno enostavna zadeva, je pa povsem realna, sploh če obstaja želja po tem. Glej →
Če je osebna vloga obvladana in povpraševana, potem sčasoma ne pusti samo odtisa na duši, ampak praviloma zraste v dušo, zraste v dušo in postane nov jaz. Od zunanjega postanejo notranji. Iz tujega postane lastno in domače.