Rojstvo Théa, iz ure v uro
Sobota, 11. september, ura je 6 Zbudim se, grem v kopalnico in se vrnem v posteljo. Ob 7. uri imam vtis, da sem premočena v pižami, grem nazaj na stranišče in se tam ne morem obvladati… Začnem izgubljati vodo!
Grem k Sébastienu, očetu, in mu razložim, da lahko greva. Gre po torbe gor in pove staršem, ki so bili prisotni, da greva v porodnišnico. Oblečem se, vzamem brisačo, da ne zalijem avta, si uredim pričesko in kaj, gremo! Colette, moja tašča, mi je pred odhodom povedala, da je to zvečer občutila, da sem videti utrujena. Odhajamo v Bernayjevo porodnišnico … Kmalu se spoznava …
7:
Prihod v porodnišnico, kjer nas pričaka Céline, babica, ki me auskultira in spremlja. Zaključek: pokvarjen je žep. Imam pozne nosečniške popadke, ki jih ne čutim, maternični vrat pa je odprt 1 cm. Nenadoma me zadržujejo, ne povzročajo ničesar do jutri zjutraj in bom imela antibiotik, če ne bom rodila pred 19.
8:
Sem v svoji sobi, kjer imam pravico do zajtrka (kruh, maslo, marmelada in kava z mlekom). Jemo tudi čokolado, ki smo jo imeli doma, Sébastien pa ima tudi pravico do kave. Ostane pri meni, izkoristiva priložnost, da pokličem starše, da jim povem, da sem v porodnišnici. Vrne se domov na kosilo s starši in prinese nekaj pozabljenih stvari.
11:
Celine se vrne v spalnico, da postavi nadzor. Dobro se začenja krčiti. Jem jogurt in kompot, več ne smem, ker se bliža porod. Grem pod vročo prho, dobro se počutim.
13:
Sébastien se je vrnil. Začenja me resno boleti, Ne znam se več postaviti in ne morem več pravilno dihati. hočem bruhati.
Ob 16. uri me odpeljejo v delovno sobo, maternični vrat se počasi odpira, prijazno mi rečejo, da za epiduralno je že prepozno! Kako je že prepozno, tukaj sem iz svojih 3 cm! No, nič hudega, niti strah!
17h, pride ginekolog (ki mora videti konec dneva in biti nestrpen, bodimo klevetajoči) in me pregleda. Odloči se razbiti žep z vodo, da bi pospešil proces.
Tako je, še vedno brez bolečin, vse je v redu.
Pride popadek, moj mož mi ga naznani s spremljanjem monitoringa, hvala draga, na srečo si tam, drugače bi zamudila!
Le da se je pesem spremenila! Sploh se ne smejem, popadki se pospešijo, tokrat pa boli!
Ponudijo mi morfij, ki bo otroka spodbudil, da odide v inkubator 2 uri po porodu. Po junaški zavrnitvi si premislim in zahtevam. Morfin + kisikova maska, jaz sem zen, malo preveč, imam samo eno željo: iti spat, zmoti se brez mene!
No očitno to ni mogoče.
19h, se vrne ginekologinja in me vpraša, če čutim željo po potiskanju. Sploh ne !
20h, isto vprašanje, isti odgovor!
Ob 21. uri se otrokovo srce upočasni, ljudi panika okoli mene, hitra injekcija in zdi se, da je vse normalno.
Razen, da je plodovnica obarvana (s krvjo), da je otrok še vedno na vrhu maternice in se mi sploh ne mudi dol, sem razširjena na 8 cm in se ni premaknil že dober trenutek.
Ginekologinja hodi 100 korakov med porodno sobo in hodnikom, slišim pomešano "carski rez", "splošna anestezija", "spinalna anestezija", "epiduralna"
In v tem času se popadki vračajo vsako minuto, boli me, slabo mi je, Želim, da se to konča in da se nekdo končno odloči!
Končno me odpeljejo v OR, oče se znajde zapuščen na hodniku. Imam pravico do spinalne anestezije, ki mi vrača nasmeh, Popadkov ne čutim več, to je sreča!
22h17, moj angelček končno pride ven, ki ga potisne babica in ga zgrabi ginekolog.
Komaj dovolj časa, da jo vidim, ko jo odpeljejo v kopel z očetom kot prvo dotaknjeno pričo.
Majhen ogled sobe za okrevanje in vrnem se v svojo sobo, brez mojega sina po pričakovanjih, zaradi morfija.
Pretresljivo ponovno srečanje
Imam 5 minut z otrokom, da se poslovim od njega in odide, daleč stran. Ne da bi vedel, ali ga bom še videl.
Grozno čakanje, neznosna preizkušnja. Šele v četrtek zjutraj ga bodo operirali zaradi omfalo-mezenterične fistule, nekakšnega stičišča med črevesjem in popkom, ki naj bi se zaprla pred porodom, ki pa je pozabil opraviti svoje delo pri mojem malem zakladu. Eden proti 85000, če me spomin ne vara. Rekli so mi laparotomija (velika odprtina čez trebuh), nazadnje je kirurg šel po popkovini.
Ob 23h pride očka domov počivat.
Polnoči pride v mojo sobo medicinska sestra, za njo pa pediater in mi odkrito napove »Vaš dojenček ima težave«. Tla se zrušijo, v megli slišim, da mi pediatrinja pravi, da moj otrok izgublja mekonij (otrokov 1. blato) skozi popek, da je to izjemno redko, da ne ve, ali je ogrožena njegova življenjsko nevarna prognoza oz. ne, in da bo prišla SAMU, da ga odpelje v neonatalno enoto v bolnišnici (rodila sem v kliniki), potem pa da bo jutri odšel v drugo bolnišnico, opremljeno z ekipo otroške kirurgije, več kot 100 km stran.
Zaradi carskega reza ga ne smem spremljati.
Svet se podira, neskončno jokam. Zakaj mi? Zakaj prav on? zakaj ?
Imam 5 minut z otrokom, da se poslovim od njega in odide, daleč stran. Ne da bi vedel, ali ga bom še videl.
Grozno čakanje, neznosna preizkušnja. Šele v četrtek zjutraj ga bodo operirali zaradi omfalo-mezenterične fistule, nekakšnega stičišča med črevesjem in popkom, ki naj bi se zaprla pred porodom, ki pa je pozabil opraviti svoje delo pri mojem malem zakladu. Eden proti 85000, če me spomin ne vara. Rekli so mi laparotomija (velika odprtina čez trebuh), nazadnje je kirurg šel po popkovini.
V petek sem pooblaščen najti svojega otroka, grem ležati v reševalnem vozilu, dolga in boleča pot, ampak končno bom spet videla svojega otroka.
Naslednji torek smo vsi odšli domov, saj smo pred tem zdravili čudovito zlatenico!
Potovanje, ki je od takrat pustilo pečat, ne fizično, moj veliki fant ne zadrži nobenih posledic te "pustolovščine" in brazgotina je nevidna za tiste, ki ne ve, ampak psihološko zame. Imam vse težave na svetu, da sem ločena od njega, živim v stiski, kot vse matere, da se mu kaj zgodi, Sem mamica, morda preveč, predvsem pa polna ljubezni, ki mi jo moj angel stokrat vrača.
Aurélie (31 let), mati Noa (6 let in pol) in Camille (17 mesecev)