Ne glede na to, koliko smo stari, nam smrt očeta ali matere vedno povzroča veliko bolečino. Včasih se žalovanje vleče mesece in leta in se spremeni v resno motnjo. Rehabilitacijski psihiater David Sack govori o pomoči, ki jo potrebujete, da se vrnete v polno življenje.
Pri 52 letih sem ostala sirota. Kljub polnoletnosti in poklicnim izkušnjam mi je smrt očeta obrnila življenje na glavo. Pravijo, da je tako, kot da bi izgubili del sebe. Imel pa sem občutek, da je bilo sidro moje samoidentitete odrezano.
Šok, otrplost, zanikanje, jeza, žalost in obup so vrsta čustev, ki jih ljudje doživljajo, ko izgubijo ljubljeno osebo. Ti občutki nas ne zapustijo še mnogo mesecev. Za mnoge se pojavijo brez določenega zaporedja in sčasoma izgubijo ostrino. A moja osebna megla se ni razblinila več kot pol leta.
Proces žalovanja zahteva čas in ljudje okoli nas včasih kažejo nestrpnost – želijo, da bi nam čim prej postalo bolje. Toda nekdo še naprej akutno doživlja te občutke še vrsto let po izgubi. To nenehno žalovanje ima lahko kognitivne, družbene, kulturne in duhovne posledice.
Žalost, odvisnost in duševni zlom
Raziskave kažejo, da lahko izguba starša poveča tveganje za dolgotrajne čustvene in duševne težave, kot so depresija, anksioznost in odvisnost od drog.
To še posebej velja v situacijah, ko oseba v obdobju žalosti ne dobi popolne podpore in ne najde polnopravnih posvojiteljev, če sorodniki umrejo prezgodaj. Smrt očeta ali matere v otroštvu bistveno poveča možnosti za razvoj duševnih težav. Približno eden od 20 otrok, mlajših od 15 let, je prizadet zaradi izgube enega ali obeh staršev.
Sinovi, ki so izgubili očete, se težje soočajo z izgubo kot hčere, ženske pa težje prenašajo smrt mater.
Drugi odločilni dejavnik za nastanek tovrstnih posledic je stopnja bližine otroka s pokojnim staršem in obseg vpliva tragičnega dogodka na celotno nadaljnje življenje. In to sploh ne pomeni, da ljudje lažje doživijo izgubo nekoga, s katerim so bili manj blizu. Z gotovostjo lahko trdim, da je v tem primeru lahko izkušnja izgube še globlja.
Dolgoročne posledice izgube starša so bile večkrat raziskane. Izkazalo se je, da to vpliva tako na duševno kot na fizično zdravje, pri čemer se slednje pogosteje kaže pri moških. Poleg tega sinovi, ki so izgubili očete, težje doživijo izgubo kot hčere, ženske pa se težje sprijaznijo s smrtjo svoje matere.
Čas je, da prosite za pomoč
Raziskave o teoriji izgube so pomagale razumeti, kako pomagati ljudem, travmatiziranim zaradi smrti svojih staršev. Zelo pomembno je, da se osredotočimo na človekove osebne vire in njegovo sposobnost samozdravljenja. Pomembno je, da mu pomembni sorodniki in družinski člani nudijo celovito pomoč. Če oseba doživlja zapleteno žalost, ki traja še dolgo po smrti ljubljene osebe, bodo morda potrebni dodatni ukrepi in pregled duševnega zdravja.
Vsak od nas se na svoj način in s svojim tempom spopada z izgubo bližnjih in zelo težko je prepoznati, v kateri fazi se žalost spremeni v kronično kompleksno motnjo. Tako dolgotrajno obliko - patološko žalost - običajno spremljajo dolgotrajne boleče izkušnje in zdi se, da človek ne more sprejeti izgube in iti naprej niti mesece in leta po smrti bližnjega.
Pot rehabilitacije
Faze okrevanja po smrti starša vključujejo pomembno stopnjo, v kateri si dovolimo doživeti bolečino izgube. To nam pomaga, da se postopoma začnemo zavedati, kaj se je zgodilo, in gremo naprej. Ko se zdravimo, ponovno pridobimo sposobnost uživanja v odnosih z drugimi. Če pa smo še naprej obsedeni in pretirano reagirali na kakršne koli spomine na preteklost, je potrebna strokovna pomoč.
Komunikacija s strokovnjakom je podporna in pomaga odkrito govoriti o žalosti, frustraciji ali jezi, se nauči obvladovati te občutke in jim le dovoliti, da se manifestirajo. V tej situaciji je lahko v pomoč tudi družinsko svetovanje.
Lažje živimo in se opuščamo žalosti, če ne skrivamo občutkov, misli in spominov.
Smrt starša lahko vrne staro bolečino in zamero ter pomembno vpliva na procese družinskega sistema. Družinski terapevt pomaga ločiti stare in nove konflikte, pokaže konstruktivne načine za njihovo odpravo in izboljšanje odnosov. Najdete lahko tudi ustrezno skupino za podporo, ki vam lahko pomaga, da se počutite manj odmaknjeni od žalosti.
Dolgotrajna žalost pogosto vodi v "samozdravljenje" s pomočjo alkohola ali drog. V tem primeru je treba obe težavi reševati hkrati in zahtevati dvojno rehabilitacijo v ustreznih centrih in klinikah.
In končno, skrb zase je še en pomemben del okrevanja. Lažje živimo in se opuščamo žalosti, če ne skrivamo občutkov, misli in spominov. Zdrava prehrana, pravilen spanec, gibanje in dovolj časa za žalovanje in počitek so tisto, kar vsakdo potrebuje v takšni situaciji. Naučiti se moramo biti potrpežljivi do sebe in do tistih okoli nas, ki žalujejo. To je zelo osebno potovanje, vendar ga ne bi smeli hoditi sami.
Avtor je David Sack, psihiater, glavni zdravnik mreže rehabilitacijskih centrov za alkoholike in odvisnike od drog.