Nezavedno nas ne le fascinira, ampak tudi straši: bojimo se izvedeti nekaj o sebi, s čimer ne moremo mirno živeti. Ali je mogoče govoriti o stiku z našim nezavednim, ne z uporabo izrazov psihoanalize, temveč z vizualnimi podobami? O tem govori psihoanalitik Andrej Rossokhin.
Psihologiji Nezavedno je fascinantna in precej zapletena zgodba. Kako bi odgovorili na vprašanje: kaj je nezavedno?1
Andrej Rossokhin: Psihologi radi govorijo z izrazi, a jaz bom poskušal ta pojem opisati v živem jeziku. Običajno na predavanjih primerjam nezavedno z makrokozmosom in mikrokozmosom. Predstavljajte si, kaj vemo o vesolju. Večkrat sem v gorah doživel posebno stanje: ko gledaš zvezde, če res premagaš nek notranji upor in si dovoliš občutiti neskončnost, se prebiti skozi to sliko do zvezd, občutiti to neskončnost kozmosa in absolutno nepomembnost. sebe, potem se pojavi stanje groze. Posledično se sprožijo naši obrambni mehanizmi. Vemo, da kozmos niti ni omejen na eno vesolje, da je svet popolnoma neskončen.
Psihično vesolje je načeloma enako neskončno, tako temeljno nespoznavno do konca, kot je makrokozmos.
Vendar pa ima večina od nas predstavo o nebu in o zvezdah in radi gledamo zvezde. To na splošno pomirja, ker to vesoljsko brezno spremeni v planetarij, kjer je površina neba. Kozmično brezno je napolnjeno s podobami, liki, lahko fantaziramo, lahko uživamo, ga napolnimo z duhovnim pomenom. Toda pri tem se želimo izogniti občutku, da je onkraj površja nekaj drugega, nekaj neskončnega, neznanega, nedoločenega, skrivnega.
Ne glede na to, koliko se trudimo, nikoli ne bomo vedeli vsega. In eden od smislov življenja, na primer, za znanstvenike, ki preučujejo zvezde, je, da se naučijo nekaj novega, da se naučijo novih pomenov. Ne vedeti vsega (to je nemogoče), ampak napredovati v tem razumevanju.
Pravzaprav sem ves ta čas govoril z izrazi, ki so absolutno uporabni za psihično realnost. Tako psihoanalitiki kot psihologi si prizadevajo ne le za zdravljenje ljudi (v večji meri psihoanalitiki in psihoterapevti), ampak tudi za prepoznavanje njihovega duševnega vesolja, zavedajoč se, da je neskončno. Načeloma je prav tako neskončna, tako temeljno nespoznavna do konca, kot je makrokozmos. Bistvo našega psihološkega, psihoanalitičnega dela, tako kot pri znanstvenikih, ki raziskujejo zunanji svet, je gibanje.
Bistvo psihoanalitičnega dela, tako kot pri znanstvenikih, ki raziskujejo zunanji svet, je gibanje
Eden od smislov človekovega življenja je odkrivanje novih pomenov: če ne odkrije novih pomenov, če ni vsako minuto pripravljen na srečanje z nečim neznanim, po mojem mnenju izgubi smisel življenja.
Smo v nenehnem, neskončnem odkrivanju novih pomenov, novih teritorijev. Vsa ufologija, fantazije o nezemljanih, to je odraz našega nezavednega, saj v resnici projiciramo lastne želje in težnje, strahove in tesnobe ter izkušnje, vse, vse v zunanjo realnost v obliki milijona fantazij o nezemljanih, ki naj priletijo in nas rešijo, morajo poskrbeti za nas ali pa so, nasprotno, morda kakšna zahrbtna bitja, zlikovci, ki nas hočejo uničiti.
Se pravi, nezavedno je veliko resnejša, globlja in obsežnejša stvar od tistega, kar vidimo v vsakdanjem življenju, ko veliko počnemo nezavedno: samodejno upravljamo avto, brez zadržkov listamo po knjigi. Ali sta nezavedno in nezavedno različni stvari?
A. R.: Obstaja nekaj avtomatizmov, ki so šli v nezavedno. Kako smo se naučili voziti avto — zavedali smo se jih, zdaj pa ga vozimo polavtomatsko. Toda v kritičnih primerih se nekaterih trenutkov nenadoma zavemo, se pravi, da smo jih sposobni spoznati. Obstajajo globlji avtomatizmi, ki jih ne moremo prepoznati, na primer, kako deluje naše telo. Če pa govorimo o psihičnem nezavednem, potem je tu bistvo naslednje. Če vse nezavedno reduciramo na avtomatizme, kot se pogosto zgodi, potem pravzaprav izhajamo iz dejstva, da je človekov notranji svet omejen z racionalno zavestjo, plus nekaj avtomatizmov, sem pa lahko dodamo tudi telo.
Pride točka, ko resnično veš, da lahko čutiš ljubezen in sovraštvo do iste osebe.
Tak pogled na nezavedno reducira psiho in notranji svet človeka na omejen prostor. In če na ta način gledamo na svoj notranji svet, potem to naredi naš notranji svet mehanističen, predvidljiv, obvladljiv. Pravzaprav je lažni nadzor, vendar je, kot da imamo nadzor. In zato ni mesta za presenečenje ali kaj novega. In kar je najpomembneje, ni prostora za potovanja. Kajti glavno besedo v psihoanalizi, zlasti v francoski psihoanalizi, imajo potovanja.
Smo na potovanju v neki svet, ki ga malo poznamo, ker imamo izkušnje (vsak psihoanalitik gre skozi svojo analizo, preden začne poglobljeno in resno delati z drugo osebo). Pa tudi živel si nekaj v knjigah, filmih ali kje drugje — vsa humanitarna sfera je o tem.
Zakaj je potem potovanje v globine psihe za mnoge tako strašljivo? Zakaj je to brezno nezavednega, neskončnost, ki nam jo utegne razkriti to potovanje, vir strahu, ne le zanimanja in ne le radovednosti?
A. R.: Zakaj se na primer bojimo ideje o poletu v vesolje? Strašljivo si je celo predstavljati. Bolj banalen primer: z masko je na splošno vsak od nas pripravljen plavati, a če pluješ predaleč od obale, potem se tam začne tako temna globina, da se instinktivno obrnemo nazaj, da na splošno nadzorujemo situacijo. . Tam so korale, tam je lepo, tam lahko opazuješ ribe, a takoj ko pogledaš v globino, so tam velike ribe, nihče ne ve, kdo bo priplaval tja gor, in tvoje fantazije takoj napolnijo te globine. Postane vam neprijetno. Ocean je osnova našega življenja, ne moremo živeti brez vode, brez oceana, brez morskih globin.
Freud je odkril tisto nezavedno, tisti notranji svet človeka, poln povsem drugačnih ambivalentnih občutkov.
Vsakemu od nas dajejo življenje, a na očiten način tudi strašijo. Zakaj? Ker je naša psiha ambivalentna. To je edini izraz, ki ga danes uporabljam. Ampak to je zelo pomemben izraz. Resnično ga lahko občutite in živite šele po nekaj letih analiziranja. Pride trenutek, ko sprejmeš ambivalentnost tega sveta in svoj odnos do njega, ko resnično veš, da lahko do iste osebe čutiš tako ljubezen kot sovraštvo.
In to na splošno ne uniči niti drugega niti tebe, ampak lahko, nasprotno, ustvarja ustvarjalni prostor, prostor življenja. Do te točke moramo še priti, saj se sprva te ambivalentnosti smrtno bojimo: človeka raje samo ljubimo, bojimo pa se občutkov sovraštva, ki so povezani z njim, ker je potem tu krivda, samokaznovanje, veliko različnih globokih občutkov.
Kaj je genij Freuda? Na začetku je delal s histeričnimi bolniki, poslušal njihove zgodbe in zgradil idejo, da gre za nekakšno spolno zlorabo s strani odraslih. Vsi verjamejo, da je bila to revolucija, ki jo je izvedel Freud. Toda v resnici to nima nobene zveze s psihoanalizo. To je čista psihoterapija: ideja o nekakšni travmi, ki jo lahko odrasli povzročijo otroku ali drug drugemu in ki potem vpliva na psiho. Obstaja zunanji vpliv, obstaja zunanja travma, ki je privedla do simptomov. To poškodbo moramo predelati, pa bo vse v redu.
Brez spolnosti ni osebnosti. Spolnost pomaga pri osebnem razvoju
In Freudov genij je bil ravno v tem, da se ni ustavil pri tem, še naprej je poslušal, nadaljeval z delom. In potem je najzgodaj odkril tisto nezavedno, tisti notranji svet človeka, napolnjen s povsem drugačnimi ambivalentnimi občutki, željami, konflikti, fantazijami, delnimi ali potlačenimi, predvsem infantilnimi. Ugotovil je, da sploh ni kriva poškodba. Možno je, da večina primerov, na katere se je skliceval, ni bila resnična z družbenega vidika: ni bilo, recimo, nasilja odraslih, to so bile fantazije otroka, ki je vanje iskreno verjel. Pravzaprav je Freud odkril notranje nezavedne konflikte.
Se pravi, ni bilo zunanjega vpliva, šlo je za notranji duševni proces?
A. R.: Notranji mentalni proces, ki je bil projiciran na okoliške odrasle. Otroku tega ne morete očitati, saj je to njegova psihična resnica. Tukaj je Freud odkril, da travma, kot kaže, ni zunanja, ampak je natanko konflikt. V nas se razvijajo različne notranje sile, najrazličnejša nagnjenja. Samo predstavljajte si…
Tako sem enkrat poskušal začutiti, kaj čuti majhen otrok, ko se starši poljubljajo. Zakaj se na primer poljubljata na ustnice, on pa ne more? Zakaj lahko spita skupaj, jaz pa sem sama in še to v drugi sobi? To je nemogoče razložiti. Zakaj? Obstaja ogromno razočaranje. Iz psihologije vemo, da vsak človekov razvoj poteka skozi konflikte. In iz psihoanalize vemo, da vsak razvoj osebnosti, vključno s človekom, ne poteka samo skozi konflikte, ampak skozi spolno usmerjene konflikte. Moj najljubši stavek, ki sem ga nekoč formuliral: "Ni osebnosti brez spolnosti." Spolnost pomaga pri osebnem razvoju.
Če vas delo res zasvoji - to je pot v nezavedno
Otrok želi iti v posteljo s starši, želi biti z njimi. Vendar mu je prepovedano, vrnjen je, kar mu povzroča tesnobo in nerazumevanje. Kako se spopada? Še vedno pride v to sobo, ampak kako? Tja pride v svoji domišljiji in to ga postopoma začne pomirjati. Vstopi tja in fantazira o tem, kaj se tam dogaja. Od tu se rojevajo vse te izkušnje, te nadrealistične slike umetnikov, neskončno daleč od biologije in od fiziologije odrasle spolnosti. To je oblikovanje mentalnega prostora iz zvokov, idej, občutkov. Toda to otroka pomiri, čuti, da dejansko začne nadzorovati situacijo, pridobi dostop do spalnice staršev. In tako dobi nov pomen.
Ali poleg psihoanalize obstajajo še drugi načini dostopa do našega nezavednega?
A. R.: Ker je nezavedno povsod, je dostop povsod. Dostop do nezavednega je v vsakem trenutku našega življenja, saj je nezavedno vedno z nami. Če smo bolj pozorni in poskušamo pogledati čez površino neba, o kateri sem govoril, potem nas bo nezavedno opozorilo nase skozi knjige, ki se nas vsaj malo dotaknejo, nam povzročijo občutke, ne nujno pozitivne, drugačne: bolečina, trpljenje, veselje, užitek … To je srečanje z nekaterimi nezavednimi vidiki: v slikah, v filmih, v medsebojnem komuniciranju. To je posebno stanje. Samo človek se nenadoma odpre z neke druge plati in tako se mi odpre neko novo mikrovesolje. Ves čas je tako.
Če govorimo o knjigah in slikah, imate kakšne nazorne primere del, v katerih se še posebej jasno čuti odziv nezavednega?
A. R.: Povedal bom eno preprosto stvar, nato pa eno konkretno stvar. Enostavno je, da če te neko delo res zasvoji, je to pot v nezavedno, in če vznemirja tvoje občutke, pa ne nujno dobre občutke, je to temu primerno nekaj, kar te lahko razvija. In posebna stvar, ki bi jo rad delil, je izjemno paradoksalna. Najboljša knjiga o psihoanalizi, ki sem jo prebral, je scenarij z naslovom Freud. Napisal Jean-Paul Sartre.
Dobra kombinacija.
A. R.: To je isti filozof, ki je vse življenje kritiziral Freuda. Ki je zgradil številne teorije na kritiki Freuda. In tako je napisal naravnost fantastičen filmski scenarij, kjer se resnično čuti sam duh psihoanalize, globoko bistvo psihoanalize. Nisem bral nič boljšega od te »lažne« biografije Freuda, kjer je pomembno, kako jo Sartre napolni s pomenom. To je neverjetna stvar, izjemno preprosta, jasna in prenaša duh nezavednega in psihoanalize.
1 Intervju je bil posnet za projekt Psihologije "Status: v zvezi" na radiu "Kultura" oktobra 2016.