Gleženj (iz latinščine clavicula, majhen ključ) je del spodnjega uda, ki povezuje stopalo z nogo.

Gleženj je točka pritrditve med vodoravno osjo stopala in navpično osjo telesa.

Skeleton. Gleženj je sestavljen iz več kosti:

• Spodnji konec golenice
• Spodnji konec fibule, kost v nogi, znana tudi kot fibula
• Zgornji konec talusa, kost stopala, ki se nahaja na kalkaneusu pri peti

Loj-cruralna artikulacija. Šteje se za glavni gleženj. Povezuje talus in tibiofibularni vložek, izraz, ki označuje območje ščipa, ki nastane pri stiku golenice in fibule (1).

Ligamenti. Številni ligamenti povezujejo kosti stopala in kosti gležnja:

• Sprednji in zadnji tibiofibularni ligamenti
• Stranski kolateralni ligament, sestavljen iz 3 snopov: kalkaneofibularni ligament ter sprednji in zadnji talofibularni ligament
• Medialni kolateralni ligament, ki ga sestavljajo deltoidni ligament ter sprednji in zadnji tibiotalarni ligamenti (2).

Mišice in kite. Različne mišice in kite, ki prihajajo iz noge, segajo do gležnja. Razvrščeni so v štiri ločene mišične predele:

• Površinski zadnji predel, ki obsega zlasti triceps suralno mišico in Ahilovo tetivo
• Globok zadnji predel, ki obsega mišice zadnje strani golenice, katerih kite tečejo proti notranji strani gležnja
• Sprednji predel, ki obsega upogibne mišice gležnja
• Lateralni predel, ki obsega kratka fibularna mišica in fibularna dolga mišica

upogibanje. Gleženj omogoča dorzalno upogibno gibanje, ki ustreza približevanju hrbtne strani stopala proti sprednji strani noge (3).

Podaljšanje. Gleženj omogoča gibanje ekstenzije ali plantarne fleksije, ki je sestavljena iz odmika hrbtne strani stopala od sprednje strani noge (3).

Izvin. Ustreza poškodbam ene ali več vezi, ki nastanejo zaradi razširitve zunanjih ligamentov. Simptomi so bolečina in oteklina v gležnju.

Tendinopatija. Poznan je tudi kot tendonitis. Simptomi te patologije so predvsem bolečine v tetivi med naporom. Vzroki za te patologije so lahko različni. Vzrok sta lahko tako notranja dejavnika, kot so genetske predispozicije, kot ekstrinzična, kot je neprimerno izvajanje športa, ali kombinacija več teh dejavnikov (1).

Ruptura ahilove tetive. To je raztrganina tkiva, ki povzroči pretrganje Ahilove tetive. Simptomi so nenadna bolečina in nezmožnost hoje. Izvor je še vedno slabo razumljen (4).

Fizikalno zdravljenje. Najpogosteje se predpisujejo fizikalne terapije s posebnimi programi vadbe, kot sta fizioterapija ali fizioterapija.

Zdravljenje. Glede na stanje in bolečino, ki jo bolnik zazna, se lahko predpišejo protibolečinska zdravila. Protivnetna zdravila se lahko predpišejo le, če je znano vnetje kite.

Kirurško zdravljenje. Kirurško zdravljenje se običajno izvaja ob rupturi Ahilove tetive, lahko pa se predpiše tudi v nekaterih primerih tendinopatije in zvinov.

Zdravniški pregled. Diagnozo postavimo najprej s kliničnim pregledom, ki ugotavlja površinsko stanje gležnja, možnost gibanja ali ne in bolečino, ki jo bolnik zazna.

Zdravniški pregled. Za potrditev patologije se lahko opravi zdravniški slikovni pregled, kot je rentgen, ultrazvok, scintigrafija ali MRI.

V nekaterih disciplinah, kot sta ples ali gimnastika, si športniki prizadevajo razviti hipermobilnost sklepov, ki jo lahko pridobimo s posebnim treningom. Vendar ima lahko ta hipermobilnost negativne učinke. Še vedno slabo razumljena in pozno diagnosticirana hiperlaksisnost ligamentov naredi sklepe nestabilne, zaradi česar so izjemno krhki (5).