Motnje vedenja se kažejo z dejanjem ali reakcijo, kar ni pravilen odnos. Izražajo se lahko na različne načine (presežno ali privzeto) in zadevajo različna področja: hrano, razpoloženje, seks ...

Vedenje lahko opredelimo kot način delovanja ali način vedenja v vsakdanjem življenju. Gre torej za zelo splošen izraz, ki nima »znanstvene« definicije. "Motnje vedenja so povezane z družbenimi ali kulturnimi okoliščinami in pričajo o psihični motnji," pojasnjuje dr. Marion Zami, odvisnik. Posledica so lahko nemir, agresija, obsesivno-kompulzivna motnja (OCD), motnje hranjenja (anoreksija, bulimija itd.), hiperaktivnost, odvisnost (alkohol, tobak, druge droge itd. igra, delo, seks, zasloni…) ali fobije«.

Da bi bila diagnosticirana kot taka, mora vsaka od teh anomalij povzročiti klinično pomembno spremembo v družbenem, akademskem ali poklicnem delovanju. Te motnje se lahko pojavijo v katerem koli življenjskem obdobju, od otroštva do odraslosti.

Motnje hranjenja

Motnje prehranjevalnega vedenja (ali TCA) se kažejo z motenim prehranjevalnim vedenjem. Dve klasični obliki teh TCA sta bulimija in anoreksija.

Za bulimijo je značilna nenadna, neobvladljiva želja po zaužitju zelo velikih količin hrane, ne da bi se lahko ustavili. »Ko ljudje poskušajo nenehno vzdrževati svojo težo, lahko prenajedanje spremlja bruhanje. Takrat bomo govorili o restriktivni bulimiji ali bulimiji bruhanja, da bi nasprotovali hiperfagični bulimiji, kjer ni kompenzacijskega mehanizma,« navaja zdravnik.

V primeru anoreksične motnje (imenovane tudi anoreksija nervoza) so ljudje, običajno stari od 14 do 17 let, obsedeni z idejo o pridobivanju telesne teže in si naložijo hude in trajne prehranske omejitve. "Ta motnja lahko traja več mesecev ali celo let," dodaja specialist. Za razliko od ljudi z bulimičnimi motnjami anoreksiki redno hujšajo do te mere, da ogrožajo svoje življenje.

Obdobja bulimije in anoreksije se lahko izmenjujeta pri isti osebi. Za te motnje, ki jih pogosto povzroča globoko nelagodje, skrbijo multidisciplinarni timi v okviru psihiatričnih služb.

Motnje razpoloženja

Za motnje razpoloženja (imenovane tudi afektivne motnje ali motnje razpoloženja) je značilna predvsem motnja razpoloženja. Nekdo z motnjo razpoloženja čuti negativna čustva intenzivneje in dlje kot večina ljudi. Težko izpolnjuje svoje poklicne, družinske in družbene obveznosti.

Najpogostejše oblike te motnje so:

• Depresija (ali depresivna motnja): oseba z depresijo doživlja negativna čustva intenzivneje in dlje kot večina ljudi. Težje obvladuje svoja čustva in morda čuti, da je njeno življenje omejeno na nenehno bolečino. Oseba se znajde v težavah s svojimi poklicnimi, družinskimi in družbenimi obveznostmi.

Motnje spolnega vedenja

Anksioznost je normalno čustvo, v primeru anksioznih motenj pa lahko oteži normalno življenje. "Zaskrbljenost zaradi spolne uspešnosti ali povezanih vprašanj v zvezi, kot je intimnost ali zavračanje partnerja, lahko povzroči spolne motnje in izogibanje spolnosti," pravi dr. Zami.

Druga motnja spolnega vedenja: spolna odvisnost. »Zanj je značilno ponavljajoče se spolno vedenje z izgubo nadzora, željo po neuspešnem prekinitvi in ​​negativnimi posledicami za osebo in njene sorodnike. Zadevnih je več moških, tri do pet moških za žensko, visoke izobrazbe, večinoma poročenih,« nadaljuje.

Parafilije so tudi del motenj spolnega vedenja. »Zanje so značilne spolno vzbujajoče domišljijske fantazije, spolni vzgibi ali vedenja, ki se pojavljajo večkrat in intenzivno ter vključujejo nežive predmete, trpljenje ali ponižanje sebe ali partnerja, otrok ali drugih ljudi, ki se ne strinjajo,« razlaga naš sogovornik. Najpogostejše parafilne motnje so pedofilija, voajerizem, ekshibicionizem, frotterizem, spolni mazohizem, spolni sadizem, fetišizem, transvestizem.

Motnje vedenja so lahko pri nekaterih (bipolarne motnje ...) povezane z močno družinsko nagnjenostjo, kar ima za posledico ranljivost razpoloženja in nezmožnost uravnavanja svojih čustev. Lahko so tudi posledica čustvenega šoka (ločitev, izpostavljenost nasilju, finančne težave), poškodbe glave ali pa so simptom druge bolezni, kot je na primer vročinska bolezen (malarija, sepsa), Alzheimerjeva bolezen ali možganski tumor.

Običajno bo otroški psihiater (če gre za otroka) ali psihiater (za odrasle) tisti, ki po opravljeni temeljiti oceni vedenjske težave diagnosticira. »Poleg simptomov bo specialist upošteval tudi bolnikovo zdravstveno in družinsko anamnezo ter njegove okoljske dejavnike,« pravi dr. Zami.

Nekatera zdravila so lahko v pomoč. V vseh primerih je potrebno psihološko ali celo psihiatrično spremljanje. Druge tehnike, kot so hipnoza, kognitivno vedenjska terapija (CBT), naturopatija, meditacija, lahko zagotovijo olajšanje.