Carl Gustav Jung: "Vem, da demoni obstajajo"

Die Weltwoche: Ali ne mislite, da bo konec vojne prinesel ogromno spremembo v duši Evropejcev, zlasti Nemcev, ki se zdaj zdi, da se prebujajo iz dolgega in groznega spanca?

Carl Gustav Jung: Oh seveda. Kar zadeva Nemce, se soočamo z duševno težavo, katere pomembnost si je še težko predstavljati, a njene obrise je mogoče razbrati na primeru bolnikov, ki jih zdravim.

Psihologu je ena stvar jasna, namreč, da ne sme slediti razširjeni sentimentalni delitvi med nacisti in antirežimi. Imam dva pacienta, ki sta očitno protinacistična, a vendar njune sanje kažejo, da je za vso njihovo spodobnostjo še vedno živa izrazita nacistična psihologija z vso svojo nasiljem in krutostjo.

Ko je švicarski novinar vprašal feldmaršala von Küchlerja (Georg von Küchler (1881-1967) je septembra 1939 vodil invazijo na Zahodno Poljsko. Nürnberško sodišče ga je obsodilo in obsodilo na zapor kot vojnega zločinca) o nemških grozodejstvih na Poljskem, je ogorčeno vzkliknil: "Oprostite, to ni Wehrmacht, to je zabava!" – popoln primer, kako je delitev na spodobne in nečastne Nemce skrajno naivna. Vsi, zavestno ali nezavedno, aktivno ali pasivno, so deležni grozot.

O dogajanju niso vedeli ničesar, hkrati pa so vedeli.

Vprašanje kolektivne krivde, ki je in bo še naprej problem politikov, je za psihologa dejstvo brez dvoma, ena najpomembnejših nalog zdravljenja pa je, da Nemci priznajo krivdo. Mnogi od njih se že zdaj obračajo name s prošnjo, naj jih zdravim.

Če prošnje prihajajo od tistih »spodobnih Nemcev«, ki niso naklonjeni temu, da bi krivili nekaj ljudi iz Gestapa, menim, da je primer brezupen. Ni mi preostalo drugega, kot da jim ponudim vprašalnike z nedvoumnimi vprašanji, kot je: "Kaj menite o Buchenwaldu?" Šele ko pacient razume in prizna svojo krivdo, se lahko uporabi individualno zdravljenje.

Toda kako je bilo mogoče, da so Nemci, celotno ljudstvo, padli v to brezizhodno duševno situacijo? Se to lahko zgodi še kateremu drugemu narodu?

Dovolite mi, da se tu malo oddaljim in orisim svojo teorijo o splošni psihološki preteklosti, ki je bila pred nacionalsocialistično vojno. Za izhodišče vzemimo majhen primer iz moje prakse.

Nekoč je k meni prišla ženska in planila z nasilnimi obtožbami proti svojemu možu: on je pravi hudič, muči jo in preganja in tako naprej in tako naprej. Pravzaprav se je ta človek izkazal za povsem uglednega državljana, nedolžnega za kakršne koli demonske namene.

Od kod tej ženski svojo noro idejo? Ja, samo hudič živi v njeni lastni duši, ki jo projicira navzven, svoje želje in bes prenaša na moža. Vse to sem ji razložil in privolila je, kot skesano jagnje. Zdelo se je, da je vse v redu. Vendar me je ravno to motilo, saj ne vem, kam je šel hudič, ki je bil prej povezan s podobo moža.

Povsem enako, vendar v velikem obsegu, se je zgodilo v zgodovini Evrope. Za primitivnega človeka je svet poln demonov in skrivnostnih sil, ki se jih boji. Zanj je vsa narava poživljena s temi silami, ki pravzaprav niso nič drugega kot njegove lastne notranje sile, projicirane v zunanji svet.

Krščanstvo in sodobna znanost imata dedemonizirano naravo, kar pomeni, da Evropejci dosledno vsrkavajo demonske sile iz sveta vase in z njimi nenehno obremenjujejo svoje nezavedno. V človeku samem se te demonske sile dvigajo proti navidezni duhovni nesvobodi krščanstva.

Demoni se prebijajo v baročno umetnost: bodice se upognejo, razkrijejo se satirska kopita. Oseba se postopoma spremeni v Ouroborosa, ki se uniči, v podobo, ki že od antičnih časov simbolizira človeka, ki ga obseda demon. Prvi popoln primer te vrste je Napoleon.

Nemci kažejo posebno šibkost pred temi demoni zaradi njihove neverjetne sugestivnosti. To se razkrije v njihovi ljubezni do podrejanja, v njihovi šibki volji pokorščine ukazom, ki so le še ena oblika sugestije.

To ustreza splošni mentalni manjvrednosti Nemcev, ki je posledica njihovega nedoločenega položaja med vzhodom in zahodom. So edini na Zahodu, ki so v vsesplošnem eksodusu iz vzhodne maternice narodov najdlje ostali pri materi. Na koncu so se umaknili, a prispeli prepozno.

Zato Nemce globoko muči kompleks manjvrednosti, ki ga skušajo kompenzirati z megalomanijo: "Am deutschen Wesen soll die Welt genesen" (Grobi prevod: "Nemški duh bo rešil svet." To je nacistični slogan, izposojen iz pesmi Emmanuela Geibela (1815-1884) »Priznanje Nemčije.« Geibelove vrstice so znane že odkar jih je citiral Wilhelm II v svojem govoru v Münsterju leta 1907 – čeprav se v svoji koži ne počutijo preveč udobno. !

To je tipična mladostna psihologija, ki se ne kaže le v izjemni razširjenosti homoseksualnosti, ampak tudi v odsotnosti anime v nemški literaturi (Goethe je velika izjema). To najdemo tudi v nemški sentimentalnosti, ki v resnici ni nič drugega kot trdosrčnost, neobčutljivost in brezdušnost.

Vse obtožbe o brezsrčnosti in zverosti, s katerimi je nemška propaganda napadala Ruse, se nanašajo na same Nemce. Goebbelsovi govori niso nič drugega kot nemška psihologija, projicirana na sovražnika. Nezrelost osebnosti se je grozljivo kazala v brezhrbtenici nemškega generalštaba, mehkega telesa kot mehkužec v školjki.

Nemčija je bila vedno država duševnih katastrof: reformacije, kmečkih in verskih vojn. V nacionalsocializmu se je pritisk demonov tako povečal, da so se ljudje, ki so padli pod njihovo oblast, spremenili v somnambulistične nadčloveke, med katerimi je bil prvi Hitler, ki je s tem okužil vse ostale.

Vsi nacistični voditelji so obsedeni v dobesednem pomenu besede in nedvomno ni naključje, da je bil njihov minister za propagando označen z znakom demoniziranega človeka – šepanja. Deset odstotkov nemškega prebivalstva je danes brezupnih psihopatov.

Govorite o duševni manjvrednosti in demonski sugestivnosti Nemcev, a mislite, da to velja tudi za nas, Švicarje, Nemce po poreklu?

Pred to sugestivnostjo nas ščiti naša majhna številka. Če bi bilo prebivalcev Švice osemdeset milijonov, bi se nam lahko zgodilo isto, saj demone privlačijo predvsem množice. V kolektivu človek izgubi svoje korenine, nato pa se ga lahko polastijo demoni.

Zato so se v praksi nacisti ukvarjali le z oblikovanjem ogromnih množic in nikoli z oblikovanjem osebnosti. In tudi zato so obrazi demoniziranih ljudi danes brez življenja, zamrznjeni, prazni. Švicarje pred temi nevarnostmi varujeta naš federalizem in naš individualizem. Pri nas je tako množično kopičenje, kot je v Nemčiji, nemogoče in morda je v takšni izolaciji način zdravljenja, zahvaljujoč kateremu bi bilo mogoče zajeziti demone.

Toda v kaj se lahko spremeni zdravljenje, če se izvaja z bombami in mitraljezi? Ali ne bi morala vojaška podrejenost demoniziranega naroda samo povečati občutek manjvrednosti in poslabšati bolezen?

Danes so Nemci kot pijan človek, ki se zjutraj zbudi z mačkami. Ne vedo, kaj so naredili in nočejo vedeti. Obstaja samo en občutek brezmejne nesreče. Mrzlično se bodo trudili, da bi se opravičili pred obtožbami in sovraštvom sveta okoli sebe, a to ne bo prava pot. Odkup, kot sem že poudaril, je le v popolnem priznanju svoje krivde. "Mea culpa, mea maxima culpa!" (Moja napaka, moja velika napaka (lat.).)

V iskrenem kesanju človek najde božje usmiljenje. To ni le verska, ampak tudi psihološka resnica. Ameriški način zdravljenja, ki sestoji iz vodenja civilnega prebivalstva skozi koncentracijska taborišča, da bi prikazali vse grozote, ki so se tam zgodile, je ravno prava pot.

Vendar je nemogoče doseči cilj le z moralnim naukom, kesanje se mora roditi v samih Nemcih. Možno je, da bo katastrofa razkrila pozitivne sile, da se bodo iz te samoobljube prerojevali preroki, tako značilni za te čudne ljudi kot demoni. Kdor je padel tako nizko, ima globino.

Katoliška cerkev bo verjetno požela bogato dušo, saj je protestantska cerkev danes razdeljena. Obstaja novica, da je splošna nesreča prebudila versko življenje v Nemčiji: cele skupnosti zvečer klečijo in prosijo Gospoda, naj jih reši pred antikristom.

Ali lahko potem upamo, da bodo demoni izgnani in da se bo iz ruševin dvignil nov, boljši svet?

Ne, demonov se še ne moreš znebiti. To je težka naloga, katere rešitev je v daljni prihodnosti. Zdaj, ko je angel zgodovine zapustil Nemce, bodo demoni iskali novo žrtev. In ne bo težko. Vsak človek, ki izgubi svojo senco, vsak narod, ki verjame v njeno nezmotljivost, bo postal plen.

Zločinca imamo radi in zanj izkazujemo goreče zanimanje, saj nas hudič prisili, da pozabimo na žarek v njegovem očesu, ko opazimo piko v očesu brata, in nas tako zavede. Nemci se bodo znašli, ko bodo sprejeli in priznali svojo krivdo, drugi pa bodo postali žrtev obsedenosti, če bodo v gnusu do nemške krivde pozabili na lastne nepopolnosti.

Ne smemo pozabiti, da usodna nagnjenost Nemcev k kolektivnosti ni nič manj lastna drugim zmagovitim narodom, tako da lahko nepričakovano postanejo žrtev demonskih sil.

»Splošna sugestivnost« igra v današnji Ameriki ogromno vlogo in koliko so Rusi že očarani nad demonom moči, je zlahka razbrati iz nedavnih dogodkov, ki bi morali nekoliko ublažiti naše mirno navdušenje.

Britanci so v tem pogledu najbolj razumni: individualizem jih osvobaja privlačnosti do sloganov, Švicarji pa delijo njihovo začudenje nad kolektivno norostjo.

Potem bi morali nestrpno čakati, da vidimo, kako se bodo demoni manifestirali v prihodnosti?

Rekel sem že, da je odrešitev le v mirnem delu vzgoje posameznika. Ni tako brezupno, kot se morda zdi. Moč demonov je ogromna in na voljo so jim najsodobnejša sredstva množične sugestije – tisk, radio, kino.

Kljub temu je krščanstvo uspelo braniti svoj položaj pred nepremagljivim nasprotnikom, in to ne s propagando in množičnim spreobrnjenjem – to se je zgodilo pozneje in se je izkazalo za ne tako pomembno – temveč s prepričevanjem od osebe do osebe. In to je pot, ki jo moramo ubrati tudi, če želimo vpreti demone.

Težko je zavidati vaši nalogi, da pišete o teh bitjih. Upam, da boste moje poglede znali izraziti tako, da se ljudem ne bodo zdeli preveč čudni. Žal je moja usoda, da ljudje, predvsem tisti, ki so obsedeni, mislijo, da sem nora, ker verjamem v demone. Ampak njihova stvar je, da tako mislijo.

Vem, da demoni obstajajo. Ne bodo se zmanjšale, to je tako res kot dejstvo, da Buchenwald obstaja.

Prevod intervjuja Carla Gustava Junga "Werden die Seelen Frieden finden?"