vsebina
- Starši: Kako si lahko razložimo povečanje števila ločitev po rojstvu prvega otroka?
- Ali so pari, ki trajajo, tisti, ki so se pripravljali na porod, ki so bili v nekem smislu »zreli«?
- Ali imajo pari, ki zdržijo, bolj ali manj enak profil?
- Pogosto je vzrok za razpad nezvestoba. Ali zadnji pari niso prizadeti? Ali pa bolje sprejmejo te "vrzeli"?
- Če se stanje poslabša, kako najti ravnovesje?
- Kaj si moramo želeti, da bi lahko ostali skupaj? Nekakšen ideal? Vez, močnejša od rutine? Ne postavljajte para nad vse drugo?
Starši: Kako si lahko razložimo povečanje števila ločitev po rojstvu prvega otroka?
Bernard Geberowicz: Rojstvo prvega otroka, pozneje kot prej, postavlja življenja članov para na preizkušnjo. Ti pretresi so notranji za vsakogar, odnos (znotraj para), družinski in socialno-profesionalni. Večina parov postopoma najde novo ravnovesje. Drugi se zavedajo, da njihovi načrti niso bili združljivi in gredo vsak svojo pot. Vzorniki, ki si jih je vsak ustvaril, seveda igrajo vlogo pri odločitvi za ločitev. Ali je dobro, da na hitro razmislite o ločitvi kot o rešitvi kakršnega koli konflikta v odnosih? Mislim, da je treba dobro premisliti, preden se »drzneš« ločiti. Zaklepanje v obvezni par ni več v redu, tudi par »Kleenex« ni vzor za promocijo, od trenutka, ko človek prevzame odgovornost za otroka z nekom.
Ali so pari, ki trajajo, tisti, ki so se pripravljali na porod, ki so bili v nekem smislu »zreli«?
BG : Lahko se pripravimo, da postanemo starši. Naučite se poslušati drug drugega, se pogovarjati, spraševati in oblikovati potrebe drugače kot v obliki očitkov. Prenehanje kontracepcije, nosečnost, sanjarjenje so pravi čas, da opravite to delo in poskrbite za drugega in odnos.
Toda par nikoli ni "popolnoma zrel" za otroka. S spoznavanjem otroka se tudi naučimo postati starš in razvijamo komplementarnost in sokrivnost »starševskega tima«.
"Un amour au longue cours", ganljiv roman, ki zveni resničen
Ali besede prihranijo čas, ki mine? Ali lahko nadzorujemo željo? Kako lahko par kljubuje rutini? V tem epistolarnem romanu se Anaïs in Franck sprašujeta in odgovarjata drug drugemu, obujata svoje spomine, svoje boje, svoje dvome. Njuna zgodba je podobna mnogim drugim: srečanje, poroka, otroci, ki se rodijo in odrastejo. Potem pa prvi negativni valovi, težave pri razumevanju drug drugega, skušnjava nezvestobe ... Toda Anaïs in Franck imata orožje: absolutno, neizprosno vero v svojo ljubezen. Napisala sta celo »Ustavo para«, ki je prilepljena na hladilnik, ob kateri se njihovi prijatelji nasmehnejo in katere članki odmevajo kot seznam opravil za 1. januar: 1. člen, ne kritiziraj drugega, ko sedi. poskrbite za otroka – 5. člen, ne povejte si vsega – 7. člen, dobivajte se en večer na teden, en vikend v mesecu, en teden v letu. Pa tudi velikodušni 10. člen: sprejmite slabosti drugega, podprite ga v vsem.
Vodena s temi dobrohotnimi mantrami, zapisanimi na straneh, Anaïs in Franck prikličeta vsakdanje življenje, preizkušanje realnosti, njuni hčerki, ki odraščata, vse, čemur pravimo »družinsko življenje« in kdo je kratko življenje. S svojim deležem neverjetnega, norega, »izven nadzora«. In kdo bo lahko, gol in srečen, rodil željo, da bi skupaj začela znova. F. Payen
"Dolgotrajna ljubezen", Jean-Sébastien Hongre, ur. Anne Carrière, 17 €.
Ali imajo pari, ki zdržijo, bolj ali manj enak profil?
BG : Ne verjamem, da obstajajo kriteriji, ki bi lahko napovedali življenjsko dobo razmerja. Tisti, ki se sami odločijo z naštevanjem potrebnih skupnih lastnosti, niso prepričani v uspeh. Tisti, ki so dolgo živeli na zelo »fuzijski« način, preden so postali starši, tvegajo, da bodo dezorientirani zaradi poka mehurčka in prehoda od dva do tri. Tudi pari, ki so »preveč« različni, včasih težko zdržijo.
Ne glede na ozadje in ozadje staršev, morajo biti vsi pripravljeni razmišljati, da "nič več ne bo tako, in toliko bolje!" Še več, bolj ko se par počuti trdno (v svojih očeh ter v očeh svojih sorodnikov in njihovih družin), manj je tveganje za konflikt.
Pogosto je vzrok za razpad nezvestoba. Ali zadnji pari niso prizadeti? Ali pa bolje sprejmejo te "vrzeli"?
BG : Laži bolijo bolj kot nezvestobe. Privedejo do izgube zaupanja v drugega, pa tudi vase in s tem v trdnost vezi. Pari, ki trajajo po tem, so tisti, ki uspejo »živeti« s temi travmami in si uspejo opomoči v zaupanju in skupni želji po ponovnem vlaganju v odnos. Skratka, gre za prevzemanje odgovornosti za svoje izbire, za to, da znamo prositi in podeliti odpuščanje, ne pa za to, da drugi nosijo odgovornost za svoja dejanja.
Če se stanje poslabša, kako najti ravnovesje?
BG : Še pred degradacijo si pari želijo vzeti čas, da se pogovarjajo, razlagajo, poslušajo drug drugega, poskušajo razumeti drug drugega. Po rojstvu otroka je poustvarjanje intimnosti v dvoje nujno. Ne smemo čakati na teden skupnega dopusta (ki ga na začetku le redko vzamemo), ampak poskušamo doma zaščititi nekaj večerov, ko otrok spi, prerezati ekrane in biti skupaj. Bodite previdni, če vsak od članov para veliko dela, z utrujajočimi potovanji in »elektronskimi zapestnicami«, ki jih zvečer in ob vikendih povezujejo s profesionalnim svetom, to zmanjša dostopnost drug za drugega (in z otrokom). Vedite tudi, da se spolnost ne more vrniti na vrh v tednih po prihodu otroka. Gre za utrujenost vsakega posebej, čustva, obrnjena proti otroku, posledice poroda, hormonske spremembe. Toda sostorilstvo, nežna bližina, želja po srečanju ohranjajo željo živo. Ne iskanje zmogljivosti, niti potreba po biti "na vrhu" ali pogubna ideja, da bi se vrnili "kot je bilo prej"!
Kaj si moramo želeti, da bi lahko ostali skupaj? Nekakšen ideal? Vez, močnejša od rutine? Ne postavljajte para nad vse drugo?
BG : Rutina ni ovira, če vemo, da vsakdanje življenje vsebuje del ponavljajočih se stvari. Vsakdo je odvisen od tega, da uspe to življenje prelomiti z intenzivnimi trenutki, trenutki zlitja, skupne intimnosti. Ne imeti nedosegljivih idealov, ampak znati biti zahteven do sebe in do drugih. Pomembna sta sokrivost in sprenevedanje. A tudi sposobnost poudariti dobre čase, kaj gre dobro in ne le pomanjkljivosti in krivde.