Otrok ne zraste v osebo sam, starši so tisti, ki iz otroka naredijo osebo. Otrok se rodi brez izkušenj trenutnega življenja, je skoraj čisti nosilec informacij, ki si šele začenja zapisovati in razlagati vse, kar se dogaja okoli njega. In prav starši jaza so prvi ljudje, ki jih popravi majhna oseba, in za večino ljudi so starši tisti, ki postanejo in ostanejo najpomembnejši ljudje za otroka za vse življenje.
Starši otroku zagotavljajo pogoje za preživetje in udobje. Starši otroka uvedejo v svet in mu razložijo skoraj vsa pravila tega sveta. Starši učijo svojega otroka z energijo. Starši otroku postavljajo življenjske smernice in prve cilje. Starši postanejo zanj referenčna skupina, s katero primerja svoje življenje, in ko odrastemo, smo še vedno utemeljeni (ali odvrnjeni) od starševskih izkušenj, ki smo se jih naučili. Izberemo si moža ali ženo, vzgajamo otroke, gradimo družino na podlagi izkušenj, pridobljenih s starši.
Starši za vedno ostanejo v mislih otroka, nato pa odraslega, v obliki slik in v obliki vedenjskih vzorcev. V obliki odnosa do sebe in do drugih, v obliki zamer, naučenih iz otroštva, strahov in običajne nemoči ali običajne samozavesti, veselja do življenja in voljnosti.
Tega učijo tudi starši. Oče je na primer otroka naučil, da se mirno, brez škripanja sooča z življenjskimi težavami. Oče ga je naučil iti spat in vstajati pravočasno, delati vaje, se polivati s hladno vodo, upravljati svoje »hočem« in »nočem« s pomočjo »moram«. Dal je zgled, kako razmišljati skozi dejanja in stopiti čez nelagodje novih začetkov, doživeti »visoko« od dobro opravljenega dela, delati vsak dan in biti koristen. Če je otroka vzgajal tak oče, otrok verjetno ne bo imel težav z motivacijo in voljo: očetov glas bo postal notranji glas otroka in njegova motivacija.
Starši dobesedno postanejo del osebnosti in zavesti osebe. V vsakdanjem življenju v sebi ne opazimo vedno te svete trojice: »Jaz sem mama in oče«, vendar vedno živi v nas, varuje našo integriteto in naše psihično zdravje.
Da, starši so različni, a ne glede na to, so nas ustvarili takšne, kot smo odraščali, in če ne spoštujemo svojih staršev, ne spoštujemo produkta njihove ustvarjalnosti – sebe. Ko svojih staršev ne spoštujemo pravilno, sploh ne spoštujemo sebe. Če se prepiramo s starši, se skregamo najprej sami s seboj. Če jih ne spoštujemo, si ne pripisujemo pomena, ne spoštujemo sebe, izgubimo notranje dostojanstvo.
Kako narediti korak k inteligentnemu življenju? Morate razumeti, da bodo v vsakem primeru vaši starši vedno z vami. Živeli bodo v vas, če vam je to všeč ali ne, zato je bolje živeti z njimi v ljubezni. Ljubezen do staršev je mir v tvoji duši. Odpusti jim, kar je treba odpustiti, in postani tak ali tak, kot so te sanjali tvoji starši.
In verjetno je prepozno, da bi zamenjali starše. Starši so pač ljudje, niso popolni, živijo tako, kot znajo in delajo, kar zmorejo. In če jim ne gre bolje, naredite sami. Z njihovo pomočjo ste prišli na ta svet in ta svet je vreden hvaležnosti! Življenje je torej vredno hvaležnosti — vse najboljše naredi sam. Ti lahko!