Albert Einstein je bil prepričan pacifist. V iskanju odgovora na vprašanje, ali je mogoče končati vojne, se je obrnil na po njegovem mnenju glavnega poznavalca človeške narave - Sigmunda Freuda. Med genijema se je začelo dopisovanje.
Leta 1931 je Inštitut za intelektualno sodelovanje na predlog Društva narodov (prototip OZN) povabil Alberta Einsteina, da izmenja poglede na politiko in načine za dosego univerzalnega miru s katerimkoli mislecem po svoji izbiri. Izbral je Sigmunda Freuda, s katerim sta se za kratek čas križala leta 1927. Kljub temu, da je bil veliki fizik skeptičen do psihoanalize, je Freudovo delo občudoval.
Einstein je svoje prvo pismo psihologu napisal 29. aprila 1931. Freud je povabilo k pogovoru sprejel, vendar je opozoril, da bi se lahko njegovo mnenje zdelo preveč pesimistično. Med letom sta si misleca izmenjala več pisem. Ironično je, da so bili objavljeni šele leta 1933, potem ko je v Nemčiji na oblast prišel Hitler, ki je sčasoma pregnal Freuda in Einsteina iz države.
Tukaj je nekaj odlomkov, objavljenih v knjigi Zakaj potrebujemo vojno? Pismo Alberta Einsteina Sigmundu Freudu leta 1932 in odgovor nanj.
Einstein do Freuda
»Kako se človek pusti pognati v tako divje navdušenje, da žrtvuje lastno življenje? Odgovor je lahko samo en: žeja po sovraštvu in uničenju je v človeku samem. V miru obstaja ta težnja v skriti obliki in se pokaže le v izrednih okoliščinah. A izkaže se, da se je z njim razmeroma enostavno igrati in ga napihniti do moči kolektivne psihoze. To je očitno skrito bistvo celotnega kompleksa obravnavanih dejavnikov, uganka, ki jo lahko reši le strokovnjak na področju človeških instinktov. (…)
Čudiš se, da je ljudi tako enostavno okužiti z vojno mrzlico, in misliš, da mora biti za tem nekaj resničnega.
Ali je mogoče nadzorovati mentalni razvoj človeške rase na tak način, da bi bila odporna na psihoze krutosti in uničenja? Tu ne mislim samo na tako imenovane neizobražene množice. Izkušnje kažejo, da je tako imenovana inteligenca pogosteje tista, ki dojema to pogubno kolektivno sugestijo, saj intelektualec nima neposrednega stika z »grobo« realnostjo, ampak se srečuje z njeno spiritualistično, umetno obliko na straneh tiska. (…)
Vem, da lahko v vaših zapisih najdemo eksplicitno ali namigovano razlago za vse pojavne oblike tega perečega in vznemirljivega problema. Vsem pa boste naredili veliko uslugo, če boste problem svetovnega miru predstavili v luči svojih najnovejših raziskav in takrat bo morda luč resnice osvetlila pot novim in plodovitim načinom delovanja.
Freud do Einsteina
»Presenečeni ste, da se ljudje tako zlahka okužijo z vojno mrzlico, in mislite, da mora biti za tem nekaj resničnega — nagon sovraštva in uničevanja, ki je lasten osebi sami, s katero manipulirajo vojni hujskači. Popolnoma se strinjam s teboj. Verjamem v obstoj tega nagona in pred kratkim sem z bolečino opazoval njegove blazne manifestacije. (…)
Ta nagon, brez pretiravanja, deluje povsod, vodi v uničenje in si prizadeva zmanjšati življenje na raven inertne snovi. Z vso resnostjo si zasluži ime nagon smrti, medtem ko erotične želje predstavljajo boj za življenje.
Na zunanjih ciljih se nagon smrti manifestira v obliki nagona uničenja. Živo bitje ohrani svoje življenje tako, da uniči tujega. V nekaterih manifestacijah v živih bitjih deluje nagon smrti. Videli smo veliko normalnih in patoloških manifestacij takšnega spreobrnjenja destruktivnih nagonov.
Padli smo celo v takšno zablodo, da smo začeli izvor naše vesti razlagati s takim »obračanjem« vase agresivnih vzgibov. Kot razumete, če ta notranji proces začne rasti, je to resnično grozno, zato bi moral prenos destruktivnih impulzov v zunanji svet prinesti olajšanje.
Tako pridemo do biološke utemeljitve za vse podle, škodljive težnje, s katerimi se neizprosno borimo. Treba je ugotoviti, da so celo bolj v naravi stvari kot naš boj z njimi.
V tistih srečnih kotih zemlje, kjer narava človeku obilno podarja svoje sadove, teče življenje narodov v blaženosti.
Špekulativna analiza nam omogoča, da z zaupanjem trdimo, da agresivnih teženj človeštva ni mogoče zatreti. Pravijo, da v tistih srečnih kotičkih zemlje, kjer narava daje človeku svoje sadove v izobilju, življenje ljudstev teče v blaženosti, ne poznajo prisile in agresije. Težko verjamem (…)
Boljševiki skušajo odpraviti človeško agresivnost tudi z zagotavljanjem zadovoljevanja materialnih potreb in s predpisovanjem enakosti med ljudmi. Menim, da so ti upi obsojeni na neuspeh.
Mimogrede, boljševiki zavzeto izpopolnjujejo svoje orožje, njihovo sovraštvo do tistih, ki niso z njimi, pa še zdaleč ne igra pomembne vloge pri njihovi enotnosti. Tako kot v vaši postavitvi problema zatiranje človeške agresivnosti ni na dnevnem redu; edina stvar, ki jo lahko naredimo, je, da se poskušamo sprostiti na drugačen način, da se izognemo vojaškim spopadom.
Če nagnjenost k vojni povzroča nagon po uničevanju, potem je protistrup zanjo Eros. Vse, kar ustvarja občutek skupnosti med ljudmi, služi kot zdravilo proti vojnam. Ta skupnost je lahko dveh vrst. Prva je takšna povezava, kot je privlačnost do predmeta ljubezni. Psihoanalitiki temu brez oklevanja rečejo ljubezen. Religija uporablja isti jezik: "Ljubi svojega bližnjega kot samega sebe." To pobožno sodbo je lahko izreči, a težko izvršiti.
Druga možnost doseganja splošnosti je z identifikacijo. Vse, kar poudarja podobnost interesov ljudi, omogoča manifestiranje občutka skupnosti, identitete, na kateri na splošno sloni celotna zgradba človeške družbe.(…)
Vojna vzame upanja polno življenje; ponižuje človekovo dostojanstvo in ga prisili, da proti svoji volji ubija svoje bližnje
Idealno stanje za družbo je očitno stanje, ko vsaka oseba svoje instinkte podredi nareku razuma. Nič drugega ne more prinesti tako popolne in tako trajne zveze med ljudmi, četudi ustvarja vrzeli v mreži medsebojne skupnosti čustev. Vendar je narava stvari taka, da ni nič drugega kot utopija.
Drugi posredni načini preprečevanja vojne so seveda bolj izvedljivi, vendar ne morejo prinesti hitrih rezultatov. So bolj podobni mlinu, ki melje tako počasi, da bi ljudje raje umrli od lakote, kot da bi čakali, da zmelje.” (…)
Vsak človek ima sposobnost preseči samega sebe. Vojna vzame upanja polno življenje; ponižuje človekovo dostojanstvo in ga sili, da proti svoji volji ubija svoje bližnje. Uničuje materialno bogastvo, sadove človeškega dela in še marsikaj.
Poleg tega sodobne metode vojskovanja puščajo malo prostora za pravo junaštvo in lahko vodijo do popolnega uničenja ene ali obeh vojskujočih se strani, glede na visoko sofisticiranost sodobnih metod uničevanja. To je tako res, da se nam ni treba spraševati, zakaj vodenje vojne še ni prepovedano s splošno odločbo.