Več kot ducat živali je paraliziranih od pasu navzdol in mnoge okrevajo po grozljivih poškodbah (noge, ušesa, oči in gobci so amputirani), vendar vse tečejo, lajajo, se veselo igrajo, vedoč, da so ljubljene in varne.
Nov družinski član
Pred štirimi leti je Shrestha po dolgem prepričevanju moža končno pristala na psičko. Na koncu sta kupila dva kužka, a je Shrestha vztrajala, da ju kupi pri vzreditelju – ni želela, da bi v njeni hiši živeli ulični psi.
Ena izmed psičk, psička Zara, je hitro postala Shresthina ljubljenka: »Zame je bila več kot družinski član. Bila mi je kot otrok.” Zara je vsak dan čakala pri vratih, da sta se Shrestha in njen mož vrnila iz službe. Shrestha je začel vstajati prej, da bi sprehajal pse in preživljal čas z njimi.
Toda nekega dne, ob koncu dneva, nihče ni srečal Shrestha. Shrestha je našel psa notri, ki je bruhal kri. Zastrupil jo je sosed, ki mu ni bilo všeč njeno lajanje. Kljub obupanim poskusom, da bi jo rešili, je Zara štiri dni kasneje umrla. Shrestha je bil uničen. »V hindujski kulturi, ko družinski član umre, 13 dni ne jemo ničesar. To sem naredil za svojega psa.”
Novo življenje
Po zgodbi z Zaro je Shrestha na ulične pse začel gledati drugače. Začela jih je hraniti, pasjo hrano je nosila povsod s seboj. Začela je opažati, koliko psov se poškoduje in nujno potrebuje veterinarsko oskrbo. Shrestha je začel plačevati za mesto v lokalni psarni, da bi psom zagotovil zavetje, oskrbo in redne obroke. Toda kmalu je bil vrtec prepoln. Shresthu to ni bilo všeč. Prav tako ji ni bilo všeč, da ni zadolžena za rejo živali v pesjaku, zato je ob podpori moža prodala hišo in odprla zavetišče.
Prostor za pse
Njeno zavetišče ima ekipo veterinarjev in zootehnikov ter prostovoljce z vsega sveta, ki prihajajo pomagat psom pri okrevanju in iskanju novih domov (čeprav nekatere živali živijo v zavetišču ves čas).
V zavetišču živijo tudi delno paralizirani psi. Ljudje Shrestho pogosto sprašujejo, zakaj jih ne uspava. »Moj oče je bil paraliziran 17 let. Nikoli nismo razmišljali o evtanaziji. Moj oče je znal govoriti in mi razložiti, da želi živeti. Mogoče si ti psi tudi želijo živeti. Nimam jih pravice evtanazirati,« pravi.
Shrestha ne more kupiti invalidskih vozičkov za pse v Nepalu, jih pa kupuje v tujini: “Ko delno paralizirane pse posadim v invalidske vozičke, tečejo hitreje kot štirinožni!”
Veganka in borka za pravice živali
Danes je Shrestha vegan in eden najvidnejših aktivistov za pravice živali v Nepalu. »Želim biti glas tistih, ki ga nimajo,« pravi. Pred kratkim je Shrestha uspešno vodil kampanjo za nepalsko vlado, da sprejme prvi zakon o dobrem počutju živali v državi, kot tudi nove standarde za uporabo bivolov v težkih razmerah prevoza v Indiji v Nepalu.
Aktivistka za pravice živali je bila nominirana za naziv »Ikona mladih 2018″ in se je uvrstila na XNUMX najvplivnejših žensk v Nepalu. Večina njegovih prostovoljcev in podpornikov je žensk. »Ženske so polne ljubezni. Imajo toliko energije, pomagajo ljudem, pomagajo živalim. Ženske lahko rešijo svet."
Spreminjanje sveta
»Nepal se spreminja, družba se spreminja. Nikoli me niso učili biti prijazen, zdaj pa vidim lokalne otroke, ki obiskujejo sirotišnico in ji darujejo svojo žepnino. Najbolj pomembno je imeti človečnost. In ne samo ljudje te lahko naučijo človečnosti. Tega sem se naučil od živali,« pravi Shrestha.
Zarin spomin jo motivira: »Zara me je navdihnila, da sem zgradil to sirotišnico. Njena slika je poleg moje postelje. Vidim jo vsak dan in spodbuja me k pomoči živalim. Ona je razlog, zakaj ta sirotišnica obstaja.”
Foto: Jo-Anne McArthur / Mi živali