Slavni britanski futurist Ian Pearson je napovedal, da bo človeštvo do leta 2050 svojim hišnim ljubljenčkom in drugim živalim uspelo vsaditi naprave, ki jim bodo omogočale, da se pogovarjajo z nami.
Postavlja se vprašanje: če lahko takšna naprava daje glas tudi tistim živalim, ki jih gojijo in ubijajo za hrano, ali bo to ljudi prisililo, da ponovno razmislijo o svojem pogledu na uživanje mesa?
Najprej je pomembno razumeti, kakšne priložnosti bo takšna tehnologija dala živalim. Dvomljivo je, da bo živalim dovolila, da uskladijo svoja prizadevanja in strmoglavijo svoje ujetnike na nek orwellovski način. Živali imajo določene načine medsebojnega komuniciranja, vendar ne morejo združiti medsebojnih naporov za dosego nekih zapletenih ciljev, saj bi to od njih zahtevalo dodatne sposobnosti.
Verjetno bo ta tehnologija zagotovila nekaj semantičnega prekrivanja trenutnega komunikativnega repertoarja živali (na primer, "vau, vau!" bi pomenilo "vsiljivec, vsiljivec!"). Prav mogoče je, da že samo zaradi tega nekateri ljudje prenehajo jesti meso, saj bi se govoreče krave in prašiči v naših očeh »počlovečili« in se nam zdeli bolj podobni sebi.
Obstaja nekaj empiričnih dokazov, ki podpirajo to idejo. Skupina raziskovalcev pod vodstvom pisatelja in psihologa Brocka Bastiana je pozvala ljudi, naj napišejo kratek esej o tem, kako so živali podobne ljudem ali obratno – ljudje smo živali. Udeleženci, ki so humanizirali živali, so imeli do njih bolj pozitiven odnos kot udeleženci, ki so v ljudeh našli živalske lastnosti.
Če bi nam torej ta tehnologija omogočila, da o živalih razmišljamo bolj kot o ljudeh, bi lahko prispevala k boljšemu ravnanju z njimi.
Toda za trenutek si predstavljajmo, da bi taka tehnologija lahko naredila več, nam namreč razkrila um živali. Eden od načinov, kako bi to lahko koristilo živalim, je, da nam pokažejo, kaj si živali mislijo o svoji prihodnosti. To bi lahko ljudem preprečilo, da bi na živali gledali kot na hrano, saj bi tako videli živali kot bitja, ki cenijo svoje življenje.
Sam koncept "humanega" ubijanja temelji na ideji, da je žival mogoče ubiti tako, da se potrudimo zmanjšati njeno trpljenje. In vse zato, ker živali po našem mnenju ne razmišljajo o svoji prihodnosti, ne cenijo svoje prihodnje sreče, obtičijo "tukaj in zdaj".
Če bi nam tehnologija dala živalim možnost, da nam pokažejo, da imajo vizijo za prihodnost (predstavljajte si, da vaš pes reče "Rad bi se igral z žogo!") in da cenijo svoje življenje ("Ne ubij me!"), je možno da bi imeli več sočutja do živali, ubitih zaradi mesa.
Vendar bi tu lahko prišlo do nekaterih zadržkov. Prvič, možno je, da bi ljudje preprosto pripisali sposobnost oblikovanja misli tehnologiji in ne živali. Zato to ne bi spremenilo našega temeljnega razumevanja živalske inteligence.
Drugič, ljudje tako ali tako pogosto ignorirajo informacije o živalski inteligenci.
V seriji posebnih študij so znanstveniki eksperimentalno spremenili razumevanje ljudi o tem, kako pametne so različne živali. Ugotovljeno je bilo, da ljudje uporabljajo informacije o živalski inteligenci na način, ki jim preprečuje, da bi se počutili slabo zaradi sodelovanja pri škodovanju inteligentnim živalim v njihovi kulturi. Ljudje ignorirajo informacije o živalski inteligenci, če se žival že uporablja kot hrana v določeni kulturni skupini. Toda ko ljudje pomislijo na živali, ki se ne jedo, ali živali, ki se uporabljajo kot hrana v drugih kulturah, mislijo, da je inteligenca živali pomembna.
Tako je čisto možno, da dajanje živalim možnosti, da spregovorijo, ne bo spremenilo moralnega odnosa ljudi do njih – vsaj do tistih živali, ki jih ljudje že jedo.
Zapomniti pa si moramo očitno stvar: živali komunicirajo z nami brez kakršne koli tehnologije. Način, kako se pogovarjajo z nami, vpliva na to, kako ravnamo z njimi. Med jokajočim, prestrašenim dojenčkom in jokajočim, prestrašenim prašičem ni velike razlike. In krave molznice, ki jim teleta ukradejo kmalu po rojstvu, tedne žalujejo in srce parajoče kričijo. Težava je v tem, da se ne trudimo zares poslušati.