Saudade je portugalska beseda, ki pomeni občutek praznine, ki ga povzroča razdalja med ljubljeno osebo. Gre torej za občutek pomanjkanja, kraja ali osebe, neke dobe. Beseda, izposojena iz portugalske kulture, se danes pogosto uporablja v francoščini, čeprav je ni mogoče prevesti, saj je čustvo, ki ga izraža, tako zapleteno.

Etimologiquement, nostalgija prihaja iz latinščine prekinitiin pomeni kompleksna čustva, ki hkrati mešajo melanholijo, nostalgijo in upanje. Ta beseda se je prvič pojavila okoli leta 1200 v baladah portugalskih trubadurjev. Globoko zakoreninjen v portugalski kulturi, je osnova mnogih mitov, kot je Dom Sebastiao.

Ta beseda vzbuja mešanico sladkih in grenkih čustev, kjer se spominjamo trenutkov, preživetih pogosto z ljubljeno osebo, za katero vemo, da bo težko videti, da se ponovi. A upanje vztraja.

Ne obstaja enakovredna francoska beseda, ki bi prevedla besedo "saudade" iz portugalščine, in z dobrim razlogom: težko je najti besedo, ki bi zajemala tako vesel spomin kot trpljenje, povezano z nezadovoljstvom, obžalovanjem, medtem ko se z njim meša nemogoče upanje . To je beseda, ki vzbuja skrivnostno mešanico nasprotujočih si čustev v spomin na preteklost, katere izvora jezikoslovci niso mogli ugotoviti.

Portugalski pisatelj Manuel de Melo je saudade označil s frazo: "Bem que se padece y mal que se disfruta"; kar pomeni "dobro storjeno in zlo uživano", kar povzema pomen ene same besede saudade.

Vendar bi lahko imela ta beseda toliko odtenkov in pomenov, da si je več piscev ali pesnikov predstavilo, kaj je saudade. Na primer, slavni portugalski pisatelj Fernando Pessoa ga je opredelil kot "poezijo fada". Vsi pa se strinjajo, da bodo v tej besedi videli skrajno nostalgijo, nekoliko podobno izrazu "vranica", ki ga je proslavil Baudelaire.

Fado je portugalski glasbeni slog, katerega pomen in priljubljenost na Portugalskem sta temeljna. Po tradiciji poje ženska, ki jo spremlja dvanajst-strunska kitara, ki jo igrata dva moška. Skozi ta glasbeni slog je bil najpogosteje izražen saudade v besedilih pesnikov in pevcev. V teh glasbenih besedilih bi lahko vzbudili nostalgijo po preteklosti, pogrešanih ljudeh, izgubljeni ljubezni, človeškem stanju in spreminjanju občutkov skozi čas. Petje teh občutkov omogoča poslušalcem, da dejansko razumejo dvoumen pomen saudade. To izrazno sredstvo je povezano s tem izrazom v portugalski kulturni zgodovini. Čeprav je ta beseda globoko portugalska in je nemogoče prevesti, je zato dostopna vsem, ki lahko s srcem preberejo čustva, ki jih je izrazila pevka fado, na primer Amalia Rodrigues, znana pevka in ki jo je nosil njen glas. poln čustev fado po vsem svetu in s tem znanja o saudade.

Mnogi jezikoslovci, filozofi, filologi in pisatelji so v knjigah in romanih poskušali kvalificirati saudade. Adelino Braz v zadevnem neprevedljivem: preučevanje saudade to besedo opredeljuje kot »napetost med nasprotji«: na eni strani občutek pomanjkanja, na drugi strani upanje in želja po ponovnem odkrivanju. kaj nam manjka

Portugalski jezik uporablja izraz "imeti saudade", katerega predmet je lahko ljubljena oseba, kraj, stanje, kot je otroštvo.

»Imam preteklost,« poudarja Pessoa v svoji korespondenci, »le saudade pogrešanih oseb, ki sem jih imel rad; to ni saudada tistega časa, v katerem sem jih ljubil, ampak sam saudade teh ljudi «.

Po besedah ​​Inês Oseki-Dépré v svoji knjigi saudade, portugalskega izvora nostalgija bi bil povezan s prvimi osvajanji v Afriki. To je s pomočjo te besede nostalgija da so naseljenci izrazili svoja čustva do domovine iz Madeire, Alcazarquivirja, Arcile, Tangerja, Zelenortskih otokov in Azorskih otokov.

Nazadnje ta občutek saudade prinaša enako ambivalentan odnos, tako v preteklosti kot v sedanjosti. Veseli smo, da smo prisotni v preteklosti, in žalostni smo, da smo minili v sedanjosti.

Končno je saudade absolutna nostalgija, mešanica čustev, ki odmevajo v različnih prostorskih časih našega uma, kjer je ljubezen preteklost, a še vedno prisotna.