Dešifriramo s Sabine Duflo, klinično psihologinjo in družinsko terapevtko, avtorico knjige »Ko zasloni postanejo nevrotoksični: zaščitimo možgane naših otrok«, ur. Marabout.
V razredu so se otroci navadili prepisovati od soseda CE1. V športu ali med družinskimi družabnimi igrami zbira namišljene točke in spreminja pravila igre sebi v prid. »Nič čudnega, da ti otroci šele vstopajo v starost razuma in želijo zmagovati in biti najboljši. Pogosto je to najlažja rešitev, ki jo lahko najdejo, da si zagotovijo zmago! «, pomirja Sabine Duflo.
Poskušamo razumeti njegov motiv
»Vsak otrok ima bolj ali manj močno nagnjenost k goljufanju, to je naravno,« pojasnjuje psihologinja. Da bi razumeli njegove motive, ga opazujemo, da razume kontekst, ki ga spodbuja k takšnemu ravnanju. Mogoče ne prenese izgube. Morda tudi, da se še ne zaveda, da mora spoštovati omejitve. Ali pa da že ima temperament, da bi želel ukrivljati ali kršiti pravila? Če igra slabo vero samo v prisotnosti iste osebe, se zagotovo počuti manjvrednega od nje. Če pa je varanje trajno, vzbudi posesiven značaj. Nato skuša odpraviti tekmece in potencialne plenilce! Včasih je boleče, neuspeh vodi v prizore panike, jeze, celo nasilja. »Na splošno ta odnos izraža občutek negotovosti, ki je povezan s pomanjkanjem samozavesti ali, nasprotno, s preveliko samozavestjo, ki jo je na srečo mogoče ponovno uravnotežiti, da do te pomanjkljivosti ne pride. 'pooblašča', komentira strokovnjak.
knjiga za razmišljanje o varanju!
Lepo ilustrirano, 6-8 letniki bodo to knjigo brali s svojim tempom, da bi razvili svoje kritično razmišljanje o goljufanju, laži in omejitvah:
«Je resno, če goljufam? ” avtorja Marianne Doubrère in Sylvain Chanteloube, 48 strani, izdaje Fleurus, 9,50 € v knjigarnah (4,99 € v digitalni različici) na fleuruseditions.com
Preoblikujemo brez dramatizacije
Dobro je, da »goljufanje preoblikujemo tako, da se zavedamo, da je treba pravila spoštovati v dobro vseh«, svetuje Sabine Duflo. Doma ga lahko posnemamo v vlogi frustriranega otroka, da mu vrnemo podobo, kaj čuti, ko izgubi na tekmi. Lahko ga tudi opomnimo, kdo je avtoriteta, in neusmiljeno zagovarjamo svoja stališča. Gre skozi samozavestne besede in kretnje, ki mu bodo pokazale, kaj je prav in kaj nepravično, "soočenje in očitki služijo le krepitvi njegovega nelagodja ali, nasprotno, tega občutka vsemogočnosti", ugotavlja strokovnjak. Lahko mu pokažemo tudi primer: izguba v družabni igri ni drama. Naslednjič bomo boljši in bo še bolj razburljivo! Do dneva, ko bo otrok morda citiral samega Coubertina: »Pomembno je sodelovati! “