Imela sem nezdružljivost z moževo spermo (tj. sluz je uničevala partnerjevo spermo.) Po sedmih oploditvah in treh neuspešnih IVF nam je učitelj svetoval, naj prenehamo, ker, kot mi je tako »diplomatično« rekel, nimam več kaj dati.
Obrnili smo se na posvojitev in imeli smo srečo, da smo po štirih letih čakanja imeli čudovitega malčka, starega 3 mesece. Takšen šok je bil, da sem imela menstruacijo 2 meseca, potem pa popolna prekinitev za en mesec… Vseeno sem petnajst mesecev po prihodu moje malenkosti zanosila…! danes je mama polna dveh čudovitih otrok: majhnega Bricea, starega 34 mesecev, in male Marie, stare 8 mesecev in 3 tedne. Brice mi je naredil mamo, Marie pa žensko. Krog je končan.
Najmanj razvite države niso rešitev. Težko je, izčrpavajoče (fizično in psihično) in medicinskim ekipam pogosto primanjkuje psihologije. Tudi zanje je neuspeh, ko ti ne uspe in ti to dajo začutiti. Ko torej deluje, rečemo, da je super, o šahu pa žal premalo govorimo! Poleg tega hitro postane kot droga: težko ga je ustaviti. Govoril sem z drugimi ženskami, ki so bile tam in so imele enak občutek. Tako močno želimo, da deluje, da samo o tem razmišljamo.
Osebno sem imel občutek krivde, počutil sem se »nenormalno«. Težko je ljudem prepričati, da razumejo, a zameril sem temu telesu, ki ni delalo, kar sem hotel. Mislim, da bi morali to težavo preučiti, saj je še vedno zanimivo, da čedalje več žensk ne rodi, čeprav nimajo fiziološko nič. Tako zdravniki kot njihovi pacienti prehitro hitijo v pretirano medikalizacijo. Kar zadeva ljubezen, ki jo lahko imamo do svojega otroka, je posvojitev ali rojstvo popolnoma ista stvar. Zame bo Brice vedno ostal ČUDEŽ.
Yolande