Človeška plat, potrebne medicinske veščine in veselje, da lahko rodi otroke, so Prisco Wetzel spodbudili, da se je po prvem letniku medicine preusmerila v poklic babice. Poleg dveh ali treh »stražarjev« po 12 ali 24 ur na teden, ta mlada 27-letna začasna babica, vedno dinamična, pomnoži obveznosti za negovanje svoje strasti.
Šesttedenska humanitarna misija v Maliju za usposabljanje domačinov je utrdila njegovo navdušenje. Vendar so bile razmere za vadbo težke, brez tuša, brez stranišča, brez elektrike ... »Končno vaditi porod ob svečah in z jamarsko svetilko, obešeno na čelu, ni nemogoče,« razlaga Prisca. Wetzel. Pomanjkanje medicinske opreme, niti za oživljanje prezgodaj rojenega otroka, pa otežuje nalogo. Toda mentalitete so drugačne: tam, če otrok umre ob rojstvu, je to skoraj normalno. Ljudje zaupajo naravi. Sprva je težko sprejeti, sploh če veš, da bi novorojenčka lahko rešili, če bi porod potekal v ugodnejših razmerah. ”
Naj to naredi narava
Vendar pa izkušnja ostaja zelo bogata. »Vidjeti, da Malijke, ki bodo tik pred porodom, prispejo na prtljažniku mopeda, medtem ko so dve minuti prej še delale na polju, sprva preseneti!«, se smeji Prisca.
Če vrnitev ni bila preveč brutalna, »ker se na tolažbo zelo hitro navadiš«, ostaja lekcija, pridobljena iz njene izkušnje: »Naučila sem se biti manj intervencionistična in delati čim bolj naravno.« Jasno je, da je sprožilci udobja, da se porod zgodi na želeni dan, še zdaleč ne zadovoljijo! "Naravi moramo pustiti, da deluje, še posebej, ker ti sprožilci znatno povečajo tveganje za carski rez."
Prostovoljka v Solidarité SIDA, kjer skozi vse leto dela na področju preventive z mladimi, je Prisca združila moči tudi s Crips (Regionalni centri za obveščanje in preprečevanje aidsa) za posredovanje v šolah. Cilj: z mladimi razpravljati o temah, kot so odnos do drugih in do sebe, kontracepcija, spolno prenosljive bolezni ali neželene nosečnosti. Vse to med čakanjem na odhod nekega dne …