Pojem represije, zelo pomembno načelo v psihoanalizi, se je kot koncept pojavil pri Freudu, čeprav ga je že omenil Shopenhauer. Toda kaj zatreti?

Z represijo se začne odkrivanje nezavednega. Teorija represije ni preprosto vprašanje, saj je odvisna od ideje, ki se ne vedno dobro zavedamo, o nezavednem, o tem, kaj je nezavedno ali o tem, kar se zgodi nezavedno.

Da bi razumeli, kako deluje represija, je zato treba pregledati koncept uma Sigmunda Freuda. Zanj je bil človeški um nekoliko podoben ledeni gori: vrh, ki se vidi nad vodo, predstavlja zavestni um. Del, ki je potopljen pod vodo, a je še vedno viden, je predzavest. Večina ledene gore pod vodno črto je nevidna. To je nezavedno. Prav slednje zelo močno vpliva na osebnost in lahko potencialno vodi v psihično stisko, ki lahko vpliva na vedenje, čeprav se morda ne zavedamo, kaj je tam.

Freud je s tem, ko je bolnikom pomagal odkriti svoje nezavedne občutke, začel misliti, da obstaja proces, ki aktivno skriva nesprejemljive misli. Represija je bila prvi obrambni mehanizem, ki ga je Freud identificiral leta 1895 in je menil, da je najpomembnejši.

Represija je odrivanje lastnih želja, impulzov, želja, ki se ne morejo zavesti, ker so sramotne, preveč boleče ali celo vredne za posameznika ali družbo. Ostale pa bodo v nas nezavedno. Ker ni vse povedati, izraziti, občutiti. Ko se želja poskuša osvestiti in ji ne uspe, je to obrambni mehanizem v psihoanalitičnem pomenu besede. Represija je nezavedna blokada neprijetnih čustev, impulzov, spominov in misli zavestnega uma.

Kot pojasnjuje Freud: »Prišlo je do 'nasilnega upora', da bi blokiral pot do zavesti žaljivega psihičnega dejanja. Čuden stražar je prepoznal povzročitelja ali neželeno misel in to prijavil cenzuri. To ni beg, ni obsodba nagona ali želje, ampak je dejanje držanja na razdalji od zavestnega. Vmesna rešitev za zmanjšanje občutka krivde in tesnobe.

A vseeno, zakaj je ta misel nezaželena? In kdo ga je kot takega prepoznal in cenzuriral? Neželene misli so nezaželene, ker povzročajo neprijetnosti, ki poganjajo mehaniko, represija pa je posledica vlaganj in protiinvesticij v različne sisteme.

Čeprav je lahko odmik na začetku učinkovit, lahko v prihodnosti povzroči večjo tesnobo. Freud je verjel, da lahko zatiranje povzroči psihično stisko.

Raziskave so podprle idejo, da je selektivno pozabljanje način, kako ljudje blokirajo zavest o neželenih mislih ali spominih. Pozaba, ki jo povzroči iskanje, se pojavi, ko priklic določenih spominov vodi v pozabo drugih povezanih informacij. Tako lahko večkratno klicanje določenih spominov povzroči, da drugi spomini postanejo manj dostopni. Travmatične ali neželene spomine, na primer, lahko pozabimo z večkratnim pridobivanjem bolj pozitivnih spominov.

Freud je verjel, da so sanje način pokukanja v podzavest, potlačeni občutki se lahko pokažejo v strahovih, tesnobah in željah, ki jih doživljamo v teh sanjah. Še en primer, katerega potlačene misli in občutki se lahko pokažejo po Freudu: spodrsljaji. Ti spodrsljaji so lahko, pravi, zelo razkriti, kažejo, kaj mislimo ali čutimo o nečem na nezavedni ravni. Včasih so fobije lahko tudi primer, kako lahko potlačeni spomin še naprej vpliva na vedenje.

Teorija represije velja za nabit in kontroverzen koncept. Dolgo je služil kot osrednja ideja v psihoanalizi, vendar so bile številne kritike, ki postavljajo pod vprašaj samo veljavnost in celo obstoj represije.

Kritika filozofa Alaina se nanaša prav na to spraševanje subjekta, ki bi ga implicirala freudovska teorija: Alain očita Freudu, da si je v vsakem od nas izmislil »drugega mene« (»slabi angel«, »diabolični svetovalec«). nam lahko služi, da dvomimo o odgovornosti, ki jo imamo za svoja dejanja.

Ko bi se želeli očistiti enega od svojih dejanj ali njegovih posledic, bi lahko priklicali ta »dvojnik«, da bi potrdili, da se nismo obnašali slabo ali da ne moremo drugače, kot da na koncu to dejanje ni naše ... Meni, da Freudova teorija ni le zmotna, ampak tudi nevarna, saj s tem, ko oporeka suverenosti, ki naj bi jo imel subjekt nad samim seboj, odpira pot do vseh poti ubežanja, zagotavlja alibi tistim, ki se želijo izogniti moralni odgovornosti. .