Ukradejo nam čas spanja, počitka, komunikacije z ljubljenimi. Naši pametni telefoni so za nas postali pomembnejši od naših otrok in vnukov. Psihoterapevt Christophe Andre upa na mlajšo generacijo in meni, da so manj odvisni od pripomočkov.
Prva zgodba se dogaja na vlaku. Tri ali štiriletna deklica riše, sedi nasproti staršev. Mama je videti razdražena, zdi se, da je pred odhodom prišlo do prepira ali kakšne težave: gleda skozi okno in posluša glasbo prek slušalk. Oče je pogledal v zaslon svojega telefona.
Ker deklica nima s kom govoriti, se pogovarja sama s sabo: »Na moji risbi, mama ... Posluša svoje slušalke in je jezna, moja mama ... Mama posluša svoje slušalke ... Ona je nesrečna ... «
Te besede večkrat ponovi od začetka do konca in s kotičkom očesa pogleda očeta v upanju, da bo pozoren nanjo. Ampak ne, njenega očeta očitno sploh ne zanima. Kar se dogaja na njegovem telefonu, ga veliko bolj očara.
Čez nekaj časa deklica utihne - vse je razumela - in še naprej v tišini riše. Potem pa po približno desetih minutah še vedno želi dialog. Potem ji uspe vse stvari spustiti, da se starši končno pogovorijo z njo. Bolje je, da te grajajo kot ignorirajo...
Druga zgodba. … Fant se z nezadovoljnim pogledom obrne in gre k dedku govoriti. Ko pridem z njimi, zaslišim: "Dedek, dogovorili smo se: brez pripomočkov, ko smo družina!" Moški nekaj mrmra, ne da bi odmaknil oči z zaslona.
Neverjetno! O čem sploh razmišlja v nedeljo popoldne, ko se poigrava z napravo za prekinitev odnosov? Kako je lahko telefon zanj dragocenejši od prisotnosti vnuka?
Otroci, ki so videli, kako se odrasli siromašijo s pametnimi telefoni, bodo imeli bolj inteligenten odnos do svojih pripomočkov.
Čas, preživet pred zasloni pametnih telefonov, je neizogibno ukraden drugim dejavnostim. V zasebnem življenju je to običajno čas, ukraden spanju (zvečer) in našim odnosom z drugimi ljudmi: družinskim, prijateljem ali spontanim (popoldan). Se tega zavedamo? Ko pogledam naokoli, se mi zdi, da ni...
Dva primera, ki sem jih videl, sta me razburila. A tudi mene navdihujejo. Žal mi je, da so starši in stari starši tako zasužnjeni svojim pripomočkom.
Vesel sem pa, da bodo otroci, ki so videli, kako se odrasli s temi napravami obubožujejo in omalovažujejo, ohranili veliko bolj previden in razumen odnos do svojih pripomočkov kot starejše generacije, žrtve marketinga, ki jim uspešno prodajajo neskončen tok informacij in naprave za njegovo porabo (»Kdor ni v stiku, ni čisto človek«, »v ničemer se ne omejujem«).
Pridite, mladi, računamo na vas!