Izjava: Samuelov nefiltriran intervju, @samueletgaspard na Instagramu

Starši: Kako si prišel na idejo, da bi postal očka, ki ostane doma?

Samuel: Bil sem študent tretjega letnika medicine, ko je moja žena Léa zanosila. Poklic zdravnika me je pritegnil, študij in vajeniški sistem pa mi nikakor nista ustrezala. Napoved te nosečnosti je pospešila mojo odločitev in na novo opredelila moj pogled. Bolje sem razumel, kaj je najpomembnejše, in ko se je rodil Gaspard, je bila moja prioriteta očitno, da mu posvetim posebno pozornost.

Kakšna je po vašem mnenju podoba očeta, ki ostaja doma?

Še vedno je precej negativna, bolj napačno razumljena kot mati, ki ostane doma. Ne prinaša denarja, zato za marsikoga to ni služba… Včasih se o svoji izbiri prerečem, ko sem soočen s kritiko na družbenih omrežjih. Zgodi se tudi, da se pri tem ne zadržujem. Zavedam se, da je pravo razkošje, da se lahko odločiš, da si vzameš ta čas.

Kje dnevno najdete prepoznavnost?

Gasparda še posebej ne pričakujem! Če od otroka pričakujemo hvaležnost, mu lahko povzročimo, da se počuti krivega, da se znajde ujet, razočaran nad lastnim pričakovanjem. Nagrada je otrok sam, tisto, kar bo potem lahko »vrnil« v družbo, saj se bomo potrudili, da bo postal avtonomen, svoboden, sposoben komunicirati z njimi. drugi s spoštovanjem, biti empatičen ...

Kako bi opredelili svoj odnos oče-sin?

Ni popolno, vendar imava zelo dober odnos, veliko intimnosti, sostorilstva. Hitro razumemo čustva drugega, vsak začuti svojo energijo. To je nedvomno tisto, kar se imenuje očetovski nagon, no, raje rečem starševski nagon.

Kako so tvoji dnevi?

Urnik je bil narejen naravno. Gaspard se zbudi okoli 8h. Mi trije zajtrkujemo, potrebujemo malo tišine ob tihi glasbi. Ko Léa odide v službo, naredimo ustvarjalno dejavnost, konstrukcijo, risanje, plastelin ali sprehod na tržnico. Potem se po obroku in mirnem vremenu odpravimo v park, ali pa na pohod, ali bolj kulturni obisk z drugimi starši in njihovimi otroki ali pa se igramo v hiši, na vrtu, naredimo koče. Potem pa malo športa z mano, kopel in obrok. Zgodbo bere Léa, pri meni pa Gaspard okoli 20. ure zaspi.

Ali kuhate z Gaspardom?

Ja, večkrat na dan. Stoji na svojem malem razglednem stolpu, njuška, grizlja, reže… Njegov sladkosned je čokolada, še posebej ganache za pite… Radi pečemo tudi pice, palačinke frangipane. Napisal sem celo kuharsko knjigo z naslovom »V kuhinji z očetom«!

Vam nihče ne pomaga?

Pol dneva na teden imamo hišno pomočnico. Po drugi strani pa za pranje perila mi zelo pomaga, ima svoj mali stojalo za oblačila! In zadnje leto varuška prihaja domov dva popoldneva na teden. In Léa prevzame zvečer in ob vikendih.

So težki časi?

Ja, včasih sem utrujen, potrebujem mir. Medtem ko ima Gaspard še vedno dovolj energije, zlasti v obdobjih zaprtja. V teh trenutkih naredim vse, da se dobro sporazumevamo, da ne kričimo, mu predlagam, naj gre v svojo sobo in počepa na kakšne džembe!

Kaj svetujete tistim, ki neradi postanejo domači oče?

Za tiste, ki so navdušeni nad vzgojo na domu, je razvoj otroka odličen. Toda ne silite se, to bi bilo škodljivo za vse. Če imamo globok občutek, da nam bo ta situacija ustrezala, si moramo zaupati. Manjka nam vzornikov in veliko družbenih norm deluje proti temu nagonu. Za nekaj časa lahko postanete tudi starš, ki ostane doma. Od septembra dalje (Gaspard bo šel v šolo) se lotevam projekta, to je odločitev, ki jo sprejemam mirno.