Globoko zanimanje za filozofijo je osredotočeno na temo antispeciizma, etike animalista, odnosa med človekom in živaljo. Leonardo Caffo je objavil več knjig na to temo, zlasti: Manifest ranljivega antispeciizma. Prašič ne bo naredil revolucije« 2013, »Živalska narava danes« 2013, »Meja človeštva« 2014, »Konstruktivizem in naturalizem v metaetiki« 2014. Ukvarja se tudi z gledališkimi predstavami. Leonardo Caffo v svojih delih bralcem ponuja povsem nov pogled na teorijo antispecizma, nov pogled na odnos med človekom in živaljo, ki te ne more pustiti ravnodušnega.
Prašič ne bo delal revolucije. Manifest ranljivega anti-specizma (odlomki iz knjige)
»Živali, rojene samo s to nesrečo, da niso ljudje, živijo strašna življenja, kratka in bedna. Samo zato, ker je v naši moči, da njihova življenja uporabimo v našo korist. Živali jedo, uporabljajo v raziskavah, iz njih delajo oblačila, in če imate srečo, jih zaprejo v živalski vrt ali cirkus. Kdor živi brez tega, bi moral biti vesel, ko misli, da je najhujša od svetovnih bolezni premagana in da je naše življenje povsem moralno. Da bi razumeli, da vsa ta bolečina obstaja, morate pisati ne z vidika zagovornikov živali, ampak z vidika živali.
Vprašanje, ki se vrti skozi to knjigo, je naslednje: kaj bi rekel prašič, če bi imel priložnost začrtati pot revolucije, katere cilj je njegova osvoboditev, osvoboditev vseh živali?
Namen knjige je, da po branju med vami in pujsom ni več nobene razlike.
Ko smo že pri nekdanjih filozofijah, se najprej spomnimo Petra Singerja in Toma Regana. Toda v njihovih teorijah so napake.
Peter Singer in Osvoboditev živali.
Teorija Petra Singerja je manifest bolečine. Natančna pripoved o agoniji živali, zaklanih v klavnicah. V središču teorije Petra Singerja je bolečina. V tem primeru govorimo o Feelingcentrizmu. In ker tako živali kot ljudje čutijo bolečino na enak način, potem bi morala biti po Singerjevem mnenju tudi odgovornost za povzročitev bolečine enaka.
Vendar pa projekt, ki ga je predlagal André Ford, ovrže Singerjevo teorijo.
Andre Ford je razvil projekt množične proizvodnje piščancev brez dela možganske skorje, odgovornega za občutenje bolečine. Projekt bo omogočil vzrejo do 11 piščancev na m3 namesto 3. Ogromne farme, kjer je na tisoče piščancev postavljenih v navpične okvirje kot v Matrixu. Hrana, voda in zrak se dovajajo po cevkah, piščanci nimajo nog. In vse to je ustvarjeno iz dveh razlogov, prvi je zadovoljiti vse večje povpraševanje po mesu in drugi je izboljšati počutje življenja piščancev na farmah, z odpravo občutka bolečine. Ta izkušnja kaže na neuspeh Singerjeve teorije. Izključitev bolečine še vedno ne daje pravice do ubijanja. Zato to ne more biti izhodišče pri vprašanju dobrobiti živali.
Tom Regan.
Tom Regan je še en steber filozofije pravic živali. Navdih za gibanjem za pravice živali.
Njihovi glavni boji so: prenehanje uporabe živali v znanstvenih poskusih, prenehanje umetne vzreje živali, uporaba živali v rekreacijske namene in lov.
Toda za razliko od Singerja njegova filozofija temelji na dejstvu, da imajo vsa živa bitja enake pravice, še posebej: pravico do življenja, svobode in nenasilja. Po Reganu so vsi sesalci, obdarjeni z inteligenco, predmeti življenja in imajo zato pravico do življenja. Če ubijamo in uporabljamo živali, potem bi morali po mnenju Regana v tem primeru ponovno razmisliti o pojmih pravice do življenja in kaznovanja.
Toda tudi v tej filozofiji vidimo pomanjkljivosti. Prvič, v ontološkem smislu pojem »desnice« ni jasen. Drugič, živa bitja, ki niso obdarjena z umom, so prikrajšana za svoje pravice. In tretjič, obstaja veliko primerov, ki so v nasprotju z Reganovo teorijo. In še posebej: človeku, ki je v vegetativnem stanju, v komi, je lahko odvzeto življenje.
Kot lahko vidimo, ni vse tako preprosto. In če bi bila odločitev o vegetarijanstvu po Singerjevi teoriji najboljša metoda v boju za osvoboditev živali, bi bilo naravno, da bi živalci obsojali vse tiste, ki jedo meso. Toda šibka točka tega položaja je, da je ljudi težko prepričati o tem, kaj bi morali in kaj ne bi smeli storiti, ko je vse, kar počnejo, predpisano, zaščiteno in sprejeto v skupnosti ter podprto z zakonom v vsakem mestu na tem planetu.
Druga težava je, da gibanje, ki temelji na spremembi prehrane, tvega prikrivanje resničnih stališč in ciljev osvoboditve živali. Animalistov – ali antispeciistov – ne bi smeli predstavljati kot tiste, »ki nečesa ne jedo«, temveč kot nosilce nove ideje v ta svet. Gibanje antispecizma naj bi porodilo etično in politično sprejemljivost, možnost obstoja družbe brez izkoriščanja živali, brez večne večvrednosti Homo sapiensa. To poslanstvo, to upanje na nov odnos, ki bo popolnoma spremenil našo skupnost, ne smemo zaupati veganom, nosilcem novega načina življenja, ampak anti-vrstam, nosilcem nove življenjske filozofije. Podobno, kar je morda najpomembnejše, je prednost živalskega gibanja, da želi govoriti v imenu tistih, ki nimajo glasu. Vsaka smrt mora odzvanjati v srcu vsakega.
Ranljiv antispecizem
Zakaj ranljiv?
Ranljivost moje teorije je, prvič, v tem, da ni popolna, tako kot Singerjeva in Reganova teorija, ki temelji na natančni metaetiki. Drugič, ranljivost je v samem sloganu: "Živali so na prvem mestu."
Toda najprej ugotovimo, kaj točno je specizem?
Avtor izraza je Peter Singer, ki je govoril o večvrednosti ene vrste bitij nad drugimi, v tem primeru o večvrednosti ljudi nad neljudmi.
Številne definicije so bile podane veliko pozneje, od Singerja do Niberta. Tako pozitivne kot negativne konotacije. Najpogosteje se upoštevata dve vrsti, na podlagi katerih se razvijata dve smeri antispeciizma.
naravna – pomeni dajanje prednosti eni vrsti, vključno s Homo sapiensom, pred drugimi vrstami. To lahko povzroči zaščito svoje vrste in zavrnitev druge vrste. In v tem primeru lahko govorimo o pristranskosti.
Nenaravno – pomeni legalizirano poseganje nad živalmi s strani človeške skupnosti, ubijanje milijard živali iz različnih razlogov. Umor zaradi raziskovanja, oblačil, hrane, zabave. V tem primeru lahko govorimo o ideologiji.
Boj proti »naravnemu antispeciizmu« se največkrat konča z napako v slogu Zamirja, ki se strinja z obstojem spiceizma v skupnosti in spoštovanjem pravic živali. Toda ideja o specizmu ne izgine. (T. Zamir "Etika in zver"). Boj proti »nenaravnemu antispeciizmu« ima za posledico filozofske in politične razprave. Ko je pravzaprav pravi sovražnik situacije v vseh smereh sam koncept Specizma in Legaliziranega nasilja nad živalmi! V teoriji ranljivega antispeciizma izpostavljam naslednje točke: 1. Osvoboditev živali in odvzem pravic ljudem. 2. Spreminjanje vedenja vsakega posameznika kot dejanje nesprejemanja obstoječe realnosti po teoriji G. Thoreauja (Henry David Thoreau) 3. Revizija zakonodaje in davčnega sistema. Davki naj ne bi več šli za podpiranje ubijanja živali. 4. Gibanje antispeciizma ne more imeti političnih zaveznikov, ki bi najprej upoštevali korist posameznika. Ker: 5. Protispecialistično gibanje postavlja žival na prvo mesto. Na podlagi teh motivov bi lahko rekli, da je antispecialistično gibanje nemogoče izvesti. Pri tem imamo na izbiro dve poti: a) Slediti poti moralnega ali političnega antispecializma, ki predpostavlja modifikacijo teorije. b) Ali pa še naprej razvijati teorijo ranljivega antispecizma, pri čemer priznavamo, da naš boj ni le boj ljudi, ampak tudi boj ljudi za pravice živali. Izjava, da je vodni obraz prašiča pred zakolom vreden več kot vse sanje človeštva o osvajanju morij, gora in drugih planetov. In če izberemo pot b, govorimo o temeljnih spremembah v našem življenju: 1. Izpeljava novega koncepta specizma. Ponovni pregled koncepta antispeciizma. 2. Doseči, da bodo zaradi spremembe zavesti vsakega človeka na prvo mesto postavljene živali in predvsem njihova osvoboditev. 3. Gibanje animalistov je predvsem gibanje altruistov
In konec boja ne bi smelo biti sprejetje novih prepovednih zakonov, temveč izginotje ideje o uporabi živali za kakršne koli namene. Pri razglasitvi osvoboditve živali se najpogosteje govori o tem, na kaj naj se človek omeji, kaj zavrniti in na kaj se navaditi. Toda pogosto so te »navade« neracionalne. Več kot enkrat je bilo rečeno, da se živali uporabljajo kot hrana, oblačila, zabava, a brez tega človek lahko živi! Zakaj nihče nikoli ni postavil živali v središče teorije, ne da bi govorili o neprijetnostih človeka, ampak najprej o koncu trpljenja in začetku novega življenja? Teorija ranljivega antispeciizma pravi: "Žival je na prvem mestu" in Bast!
Lahko rečemo, da je antispecizem vrsta živalske etike, ne etika v njenem splošnem konceptu, temveč poseben pristop k vprašanju zaščite živali. Številni filozofi, s katerimi sem se imel priložnost pogovarjati v zadnjih letih, pravijo, da sta teoriji antispecizma in specizma zelo majavi. Kajti diskriminacija se ne konča pri odnosih človek-žival, ampak so tu še človek-človek, človek-narava in drugi. A to samo potrjuje, kako nenaravna je diskriminacija, kako nenaravna je naši naravi. Toda nihče prej ni rekel, ne Singer ne drugi filozofi, da se diskriminacija križa in povezuje, da je potrebna širša presoja vloge človekovega življenja in njegove vsebine. In če me danes vprašate, zakaj je potrebna filozofija, vsaj moralna filozofija, ne bi mogel odgovoriti drugače kot: potrebna je, da osvobodimo vsako žival, ki jo človek uporablja sebi v prid. Prašič ne naredi revolucije, zato jo moramo narediti mi.
In če bi se postavilo vprašanje uničenja človeške rase kot najlažjega izhoda iz situacije, bi odgovoril nedvoumno "Ne". Končati se mora izkrivljena ideja o videnju življenja in začeti novo, katerega izhodišče bo »Žival je najprej".
V sodelovanju z avtorjem je članek pripravila Julia Kuzmicheva