Gravesova bolezen je povezana s hipertiroidizmom, ki ima lahko bolj ali manj pomembne učinke na delovanje telesa: srčno-žilnega, dihalnega, mišičnega in drugih.

Za Gravesovo bolezen, imenovano tudi eksoftalmična golša, je značilen hipertiroidizem.

Hipertiroidizem je sam po sebi opredeljen s preveliko proizvodnjo (več kot tisto, kar telo potrebuje) ščitničnih hormonov, ki jih proizvaja ščitnica. Slednja je endokrina žleza, ki proizvaja hormone, ki so bistveni za uravnavanje različnih telesnih funkcij. Nahaja se na sprednjem delu vratu, pod grlom.

Ščitnica proizvaja dva glavna hormona: trijodotironin (T3) in tiroksin (T4). Prvo se proizvaja iz drugega. Trijodotironin je tudi hormon, ki najbolj sodeluje pri razvoju številnih telesnih tkiv. Ti hormoni krožijo po telesu skozi krvni sistem. Nato se porazdelijo v ciljna tkiva in celice.

Ščitnični hormoni so vključeni v presnovo (skupek biokemičnih reakcij, ki telesu omogočajo, da vzdržuje stanje ravnotežja). Prav tako pridejo v poštev pri razvoju možganov, omogočajo optimalno delovanje dihalnega, srčnega ali živčnega sistema. Ti hormoni uravnavajo tudi telesno temperaturo, mišični tonus, menstrualne cikle, težo in celo raven holesterola. V tem smislu hipertiroidizem potem povzroča disfunkcije, bolj ali manj pomembne, v okviru teh različnih funkcij organizma.

Te ščitnične hormone sami uravnava drug hormon: tireotropni hormon (TSH). Slednjega proizvaja hipofiza (endokrina žleza, prisotna v možganih). Ko je raven ščitničnega hormona v krvi prenizka, hipofiza sprosti več TSH. Nasprotno, v kontekstu previsoke ravni ščitničnega hormona se endokrina žleza možganov na ta pojav odzove z zmanjšanjem sproščanja TSH.

V kontekstu nosečnosti,hipertiroidizem lahko povzroči resnejše posledice tako za mater kot za otroka. Lahko povzroči spontani splav, prezgodnji porod, malformacije pri plodu ali celo funkcionalne motnje pri otroku. V tem smislu je treba skrbno spremljati te bolne nosečnice.

Gravesova bolezen je avtoimunski hipertiroidizem. Ali pa patologija, ki jo povzroča pomanjkanje imunskega sistema. To je predvsem posledica kroženja protiteles (molekul imunskega sistema), ki lahko stimulirajo ščitnico. Ta protitelesa se imenujejo: anti-TSH receptorji, sicer imenovana: TRAK.

Diagnoza te patologije se nato potrdi, ko je test protiteles TRAK pozitiven.

Terapevtsko zdravljenje te bolezni je neposredno odvisno od ravni protiteles TRAK, izmerjene v krvi.

Predmet razvoja Gravesove bolezni so lahko tudi druga protitelesa. Te zadevajo med 30 % in 50 % bolnikov.

Gravesova bolezen lahko prizadene vsakega posameznika. Poleg tega so mlade ženske med 20. in 30. letom bolj zaskrbljene zaradi bolezni.

Hipertiroidizem, ki je neposredno povezan z Gravesovo boleznijo, lahko povzroči določene znake in simptome. Predvsem:

• termofobija, bodisi vroče, potne roke ali prekomerno znojenje
• driska
• vidna izguba teže in brez temeljnega razloga
• občutek živčnosti
• povečan srčni utrip tahikardija
• odpoved dihanja, dispneja
• od'hipertenzija
• mišična oslabelost
• kronične utrujenosti

Diagnoza je takrat učinkovita glede na te simptome, ki jih čuti bolnik. Te podatke lahko nato dopolnimo z ultrazvokom golše ali celo s scintigrafijo.

Pri bazidovskem eksoftalmusu so prepoznavni drugi klinični znaki: pekoče oči, otekanje vek, jokajoče oči, povečana občutljivost na svetlobo (fotofobija), bolečina v očeh in drugi. Skener lahko nato potrdi ali zavrne primarno vizualno diagnozo.

Primarna diagnoza je nato klinična in vizualna. Naslednja faza je opravljanje dodatnih zdravstvenih pregledov (skener, ultrazvok itd.) ter bioloških preiskav. Rezultat teh je analiza ravni TSH v krvi, pa tudi ščitničnih hormonov T3 in T4. Te biološke analize omogočajo zlasti oceno resnosti bolezni.

Na začetku je zdravljenje z zdravili. Posledica tega je predpisovanje neomerkazola (NMZ) v povprečnem obdobju 18 mesecev. To zdravljenje je odvisno od ravni T3 in T4 v krvi in ​​ga je treba nadzorovati enkrat na teden. To zdravilo lahko povzroči neželene učinke, kot so zvišana telesna temperatura ali razvoj vnetja grla.

Druga faza, v najbolj ekstremnih primerih, je zdravljenje nato kirurško. Ta kirurški poseg je sestavljen iz tiroidektomije.

Kar zadeva Basedowian eksoftalmus, se ta zdravi s kortikosteroidi v kontekstu akutnega vnetja očesa.