vsebina
Zakaj se nekateri najstniki režejo, kurijo kožo? To ni "moda" in ne način, da bi pritegnili pozornost. To je lahko poskus lajšanja duševne bolečine, obvladovanja izkušenj, ki se zdijo neznosna. Ali lahko starši pomagajo otroku in kako to storiti?
Najstniki se režejo ali češejo kožo, dokler ne zakrvavijo, udarijo z glavo ob steno, si kurijo kožo. Vse to se naredi za lajšanje stresa, znebitev bolečih ali premočnih izkušenj.
»Študije kažejo, da se precej najstnikov ukvarja s samopoškodovanjem, da bi se spopadli z bolečimi čustvi,« pojasnjuje otroška psihoterapevtka Vena Wilson.
Ni nenavadno, da starši zagrabijo paniko, ko izvejo, da se njihov otrok sam poškoduje. Skrivanje nevarnih predmetov, ga poskuša držati pod stalnim nadzorom ali razmišljati o hospitalizaciji v psihiatrični bolnišnici. Nekateri pa težavo preprosto ignorirajo in na skrivaj upajo, da bo minila sama od sebe.
A vse to otroku ne bo pomagalo. Vienna Wilson ponuja 4 izvedljive korake za starše, ki odkrijejo, da se njihov otrok samopoškoduje.
1. Pomirite se
Mnogi starši, ko izvejo, kaj se dogaja, se počutijo nemočni, premagajo jih krivda, žalost in jeza. Toda preden se pogovorite z otrokom, je pomembno, da stvari premislite in se umirite.
"Samopoškodovanje ni poskus samomora," poudarja Vienna Wilson. Zato je najprej pomembno, da se umirite, ne panike, da se spopadete s svojimi izkušnjami in šele nato začnete pogovor z otrokom.
2. Poskusite razumeti otroka
Ne morete začeti pogovora z obtožbami, bolje je pokazati, da poskušate razumeti otroka. Vprašaj ga podrobno. Poskusite ugotoviti, kako mu samopoškodovanje pomaga in s kakšnim namenom to počne. Bodite previdni in taktični.
Najverjetneje je otrok zelo prestrašen, da so starši izvedeli njegovo skrivnost. Če želite dobiti iskrene in odkrite odgovore, mu je najbolje, da mu jasno poveste, da vidite, kako ga je strah in ga ne boste kaznovali.
Toda tudi če naredite vse v redu, se lahko otrok zapre ali začne jesti, začne kričati in jokati. Lahko zavrne pogovor z vami, ker ga je strah ali ga je sram ali iz drugih razlogov. V tem primeru je bolje, da ne pritiskate nanj, ampak dajte čas - tako se bo najstnik raje odločil, da vam bo povedal vse.
3. Poiščite strokovno pomoč
Samopoškodovanje je resen problem. Če otrok še ne sodeluje s psihoterapevtom, mu poskusite poiskati specialista za to posebno motnjo. Terapevt bo ustvaril varen prostor za najstnika, da se nauči, kako se z negativnimi čustvi spopasti na druge načine.
Vaš otrok mora vedeti, kaj storiti v krizi. Naučiti se mora veščin čustvene samoregulacije, ki bodo potrebne v poznejšem življenju. Terapevt vam lahko pomaga tudi pri soočanju z možnimi osnovnimi vzroki za samopoškodovanje – šolskimi težavami, težavami z duševnim zdravjem in drugimi viri stresa.
V mnogih primerih bo staršem koristilo tudi iskanje strokovne pomoči. Zelo pomembno je, da otroka ne krivite ali sramujete, ne krivite pa tudi sebe.
4. Dajte zgled zdrave samoregulacije
Ko se vam zdi težko ali slabo, ne bojte se tega pokazati pred svojim otrokom (vsaj na ravni, na kateri je sposoben razumeti). Izrazite čustva z besedami in pokažite, kako se vam uspe učinkovito soočiti z njimi. Morda morate v takih primerih biti nekaj časa sami ali celo jokati. Otroci to vidijo in se naučijo lekcije.
S tem, ko dajete zgled zdrave čustvene samoregulacije, otroku aktivno pomagate prekiniti nevarno navado samopoškodovanja.
Okrevanje je počasen proces in bo zahteval čas in potrpljenje. Na srečo, ko najstnik fiziološko in nevrološko dozori, bo njegov živčni sistem postal bolj zrel. Čustva ne bodo več tako silovita in nestabilna in z njimi se bo veliko lažje spopasti.
Mladostniki, ki so nagnjeni k samopoškodovanju, se lahko znebijo te nezdrave navade, še posebej, če starši, ki so se zanjo naučili, ostanejo mirni, do otroka ravnajo z iskrenim razumevanjem in skrbnostjo ter zanj poiščejo dobrega psihoterapevta,« pravi Vena. Wilson.
O avtorju: Vena Wilson je otroška psihoterapevtka.