11 vrst neiskrenih opravičil

»Resnično obžalovanje in opravičilo lahko povrneta izgubljeno zaupanje, namažeta čustvene rane in obnovita odnose,« pravi družinski terapevt Dan Newhart. "Toda neiskrenost samo še poslabša neskladje." Opredeljuje 11 vrst takšnih opravičil.

1. "Žal mi je, če ..."

Takšno opravičilo je pomanjkljivo, saj oseba ne prevzema polne odgovornosti za svoje besede in dejanja, ampak le »predpostavlja«, da bi se nekaj »lahko« zgodilo.

primeri:

• "Oprosti, če sem naredil kaj narobe."
• "Oprosti, če te je to užalilo."

2. »No, žal mi je, če...«

Te besede prelagajo krivdo na žrtev. To sploh ni opravičilo.

• "No, oprosti, če si užaljen."
• "No, oprosti, če misliš, da sem naredil nekaj narobe."
• "No, žal mi je, če se počutiš tako slabo."

3. "Oprosti, ampak ..."

Takšno opravičilo z zadržki ne more pozdraviti povzročene čustvene travme.

• "Oprostite, ampak drugi na vašem mestu ne bi reagirali tako burno."
• "Žal mi je, čeprav bi se marsikomu zdelo smešno."
• "Žal mi je, čeprav ste sami (a) začeli (a)."
• "Oprosti, preprosto si nisem mogel pomagati."
• "Oprosti, čeprav sem imel delno prav."
• "No, žal mi je, da nisem popoln."

4. "Samo ..."

To je samoupravičeno opravičilo. Oseba trdi, da je bilo to, kar je storila, da bi vas prizadela, dejansko neškodljivo ali upravičeno.

• "Ja, samo šalil sem se."
• "Hotel sem samo pomagati."
• "Hotel sem te samo pomiriti."
• "Želel sem vam samo pokazati drugačen pogled."

5. "Že opravičil sem se"

Oseba razvrednoti svoje opravičilo z izjavo, da ni več potrebno.

• "Sem se že opravičil."
• "Za to sem se že milijonkrat opravičil."

6. "Žal mi je, da ..."

Sogovornik skuša svoje obžalovanje prenesti kot opravičilo, pri tem pa ne sprejema odgovornosti.

• "Žal mi je, da si razburjen."
• "Žal mi je, da so bile storjene napake."

7. "Razumem, da ..."

Poskuša zmanjšati pomen svojega dejanja in se opravičiti s tem, da ne sprejme odgovornosti za bolečino, ki vam jo je povzročil.

• "Vem, da tega ne bi smel storiti."
• "Vem, da bi te moral najprej vprašati."
• "Razumem, da se včasih obnašam kot slon v trgovini s porcelanom."

In še ena sorta: "Veš, da sem ..."

Poskuša se pretvarjati, da se v resnici ni za kaj opravičevati in da ne bi smeli biti tako razburjeni.

• "Veš, da mi je žal."
• "Veš, da nisem res tako mislil."
• "Veš, da te nikoli ne bi prizadel."

8. "Oprosti, če si ..."

V tem primeru storilec zahteva, da nekaj »plačate« za njegovo opravičilo.

• "Oprosti, če ti je žal."
• "Opravičujem se, če obljubiš, da te teme nikoli več ne boš omenil."

9. "Verjetno ..."

To je le namig opravičila, ki pa v resnici ni.

• "Morda sem ti dolžan opravičilo."

10. »[Nekdo] mi je rekel, naj se ti opravičim«

To je "tuje" opravičilo. Storilec se opraviči le zato, ker so ga prosili, sicer bi to težko storil.

• "Tvoja mama mi je rekla, naj se ti opravičim."
• "Prijatelj je rekel, da sem ti dolžan opravičilo."

11. »V redu! Oprosti! Zadovoljen?"

To »opravičilo« v svojem tonu zveni bolj kot grožnja.

• »Ja, dovolj je! Sem se že opravičil!"
• »Nehaj me nadlegovati! Opravičil sem se!"

KAJ BI MORALO ZVUČITI POPOLNO OPRAVILO?

Če človek iskreno prosi za odpuščanje, on:

• ne postavlja nikakršnih pogojev in ne poskuša zmanjšati pomena tega, kar se je zgodilo;
• jasno kaže, da razume vaša čustva in skrbi za vas;
• res se pokesa;
• obljublja, da se to ne bo več ponovilo;
• če je primerno, ponudi, da nekako popravi povzročeno škodo.

»Vsako opravičilo je nesmiselno, če nismo pripravljeni pozorno prisluhniti žrtvi in ​​razumeti bolečino, ki jo je povzročila,« pravi psihoterapevtka Harriet Lerner. "Mora videti, da smo to res razumeli, da sta naša sočutje in kesanje iskrena, da sta njegova bolečina in zamere legitimni, da smo pripravljeni narediti vse, da se to, kar se je zgodilo, ne ponovi." Zakaj se toliko ljudi poskuša umakniti z neiskrenimi opravičili? Morda se počutijo, kot da v resnici niso naredili nič narobe in samo poskušajo ohraniti mir v odnosu. Morda jih je sram in se po svojih najboljših močeh izogibajo tem neprijetnim občutkom.

"Če se oseba skoraj nikoli ne opraviči za svoje napake in neprimerno vedenje, ima morda zmanjšano sposobnost empatije ali pa trpi za nizko samopodobo ali osebnostno motnjo," pravi Dan Newhart. Ali je vredno nadaljevati komunikacijo s takšno osebo, je predmet ločenega pogovora.

O avtorju: Dan Newhart je družinski terapevt.