Proučevanje vedenja v etologiji poteka na podlagi strukturno-dinamičnega pristopa. Najpomembnejši odseki etologije so:
- morfologija vedenja — opis in analiza elementov vedenja (poze in gibi);
- funkcionalna analiza — analiza zunanjih in notranjih dejavnikov vedenja;
- primerjalne študije - evolucijsko genetska analiza vedenja [Deryagina, Butovskaya, 1992, str. 6].
V okviru sistemskega pristopa je vedenje opredeljeno kot sistem medsebojno povezanih komponent, ki zagotavlja celosten optimalen odziv telesa pri interakciji z okoljem; je proces, ki poteka v določenem časovnem obdobju [Deryagina, Butovskaya 1992, str.7]. Sestavni deli sistema so "zunanje" motorične reakcije telesa, ki se pojavijo kot odziv na spremembo okolja. Predmet etološkega raziskovanja so tako nagonske oblike vedenja kot tiste, ki so povezane z dolgotrajnimi učnimi procesi (družbene tradicije, orodna dejavnost, neritualne oblike komunikacije).
Sodobna analiza vedenja temelji na naslednjih načelih: 1) hierarhiji; 2) dinamičnost; 3) kvantitativno računovodstvo; 4) sistematičen pristop ob upoštevanju, da so oblike vedenja tesno povezane.
Vedenje je organizirano hierarhično (Tinbergen, 1942). V sistemu vedenja torej ločimo različne stopnje integracije:
- osnovna motorična dejanja;
- drža in gibanje;
- zaporedja medsebojno povezanih položajev in gibov;
- ansambli, ki jih predstavljajo kompleksi akcijskih verig;
- funkcionalne sfere so kompleksi ansamblov, povezanih s specifično vrsto dejavnosti [Panov, 1978].
Osrednja lastnost vedenjskega sistema je urejena interakcija njegovih komponent za doseganje končnega cilja. Odnos je zagotovljen z verigami prehodov med elementi in ga lahko obravnavamo kot poseben etološki mehanizem za delovanje tega sistema [Deryagina, Butovskaya, 1992, str. devet].
Osnovni koncepti in metode človeške etologije so izposojeni iz etologije živali, vendar so prilagojeni tako, da odražajo edinstven položaj človeka med drugimi člani živalskega kraljestva. Pomembna značilnost etologije je v nasprotju s kulturno antropologijo uporaba metod neposrednega nesodelujočega opazovanja (čeprav se uporabljajo tudi metode opazovanja udeležencev). Opazovanja so organizirana tako, da opazovanec o tem ne sumi oziroma nima pojma o namenu opazovanj. Tradicionalni predmet preučevanja etologov je vedenje, ki je lastno človeku kot vrsti. Človeška etologija posveča posebno pozornost analizi univerzalnih manifestacij neverbalnega vedenja. Drugi vidik raziskave je analiza modelov družbenega vedenja (agresivnost, altruizem, družbena prevlada, vedenje staršev).
Zanimivo je vprašanje o mejah individualne in kulturne variabilnosti vedenja. V laboratoriju je mogoče opraviti tudi vedenjska opazovanja. Toda v tem primeru gre predvsem za uporabno etologijo (uporaba etoloških metod v psihiatriji, v psihoterapiji ali za eksperimentalno preverjanje določene hipoteze). [Samokhvalov et al., 1990; Cashdan, 1998; Grummer et al, 1998].
Če se je sprva človeška etologija osredotočala na vprašanja o tem, kako in v kolikšni meri so človeška dejanja in dejanja programirana, kar je privedlo do nasprotovanja filogenetskih prilagoditev procesom individualnega učenja, je zdaj pozornost posvečena proučevanju vedenjskih vzorcev v različnih kulturah (in subkultur), analiza procesov oblikovanja vedenja v procesu individualnega razvoja. Tako ta znanost na sedanji stopnji ne preučuje le vedenja, ki ima filogenetski izvor, ampak tudi upošteva, kako se lahko vedenjske univerzalije preoblikujejo znotraj kulture. Slednja okoliščina je pripomogla k razvoju tesnega sodelovanja med etologi in umetnostnimi zgodovinarji, arhitekti, zgodovinarji, sociologi in psihologi. Kot rezultat takšnega sodelovanja se je izkazalo, da je s temeljito analizo zgodovinskega gradiva mogoče pridobiti edinstvene etološke podatke: kronike, epike, kronike, literaturo, tisk, slikarstvo, arhitekturo in druge umetniške predmete [Eibl-Eibesfeldt, 1989 ; Dunbar et al, 1; Dunbar in Spoors 1995].
Stopnje družbene kompleksnosti
V sodobni etologiji velja za očitno, da je vedenje posameznih posameznikov pri družbenih živalih in ljudeh v veliki meri odvisno od družbenega konteksta (Hinde, 1990). Družbeni vpliv je kompleksen. Zato je R. Hinde [Hinde, 1987] predlagal izločitev več ravni družbene kompleksnosti. Poleg posameznika ločijo raven socialnih interakcij, odnosov, raven skupine in raven družbe. Vse ravni medsebojno vplivajo drug na drugega in se razvijajo pod stalnim vplivom fizičnega okolja in kulture. Jasno je treba razumeti, da vzorcev delovanja vedenja na kompleksnejši družbeni ravni ni mogoče reducirati na vsoto manifestacij vedenja na nižji ravni organiziranosti [Hinde, 1987]. Za razlago vedenjskega fenomena na vsaki ravni je potreben ločen dodatni koncept. Tako se agresivne interakcije med brati in sestrami analizirajo z vidika neposrednih dražljajev, na katerih temelji to vedenje, medtem ko lahko agresivnost odnosov med brati in sestrami gledamo z vidika koncepta »konkurence bratov in sester«.
Obnašanje posameznika v okviru tega pristopa se obravnava kot posledica njegove interakcije z drugimi člani skupine. Domneva se, da ima vsak od sodelujočih posameznikov določene ideje o verjetnem obnašanju partnerja v tej situaciji. Posameznik dobi potrebne predstave na podlagi predhodnih izkušenj komuniciranja z drugimi predstavniki svoje vrste. Stiki dveh neznanih posameznikov, ki so izrazito sovražne narave, so pogosto omejeni le na vrsto demonstracij. Takšna komunikacija je dovolj, da eden od partnerjev prizna poraz in pokaže podrejenost. Če so posamezni posamezniki večkrat sodelovali, potem med njimi nastanejo določeni odnosi, ki se izvajajo na splošnem ozadju družbenih stikov. Družbeno okolje tako za ljudi kot za živali je nekakšna lupina, ki obdaja posameznike in spreminja vpliv fizičnega okolja nanje. Socialnost pri živalih lahko razumemo kot univerzalno prilagajanje okolju. Bolj kompleksna in fleksibilna je družbena organizacija, večjo vlogo ima pri zaščiti posameznikov določene vrste. Plastičnost družbene organizacije bi lahko služila kot osnovna prilagoditev naših skupnih prednikov s šimpanzi in bonobi, kar je dalo začetne predpogoje za hominizacijo [Butovskaya in Fainberg, 1993].
Najpomembnejši problem sodobne etologije je iskanje razlogov, zakaj so družbeni sistemi živali in ljudi vedno strukturirani, največkrat pa po hierarhičnem principu. O resnični vlogi koncepta prevlade pri razumevanju bistva družbenih povezav v družbi se nenehno razpravlja [Bernstein, 1981]. Mreže odnosov med posamezniki so pri živalih in ljudeh opisane v smislu sorodstvenih in reproduktivnih vezi, sistemov prevlade in individualne selektivnosti. Lahko se prekrivajo (na primer čin, sorodstvo in reproduktivni odnosi), lahko pa obstajajo tudi neodvisno drug od drugega (na primer mreže mladostniških odnosov v družini in šoli z vrstniki v sodobni človeški družbi).
Seveda je treba pri primerjalni analizi vedenja živali in ljudi z vso previdnostjo uporabljati neposredne vzporednice, saj vse ravni družbene kompleksnosti vplivajo druga na drugo. Številne vrste človekove dejavnosti so specifične in simbolične narave, kar je mogoče razumeti le s poznavanjem družbenih izkušenj določenega posameznika in značilnosti družbeno-kulturne strukture družbe [Eibl-Eibesfeldt, 1989]. družbena organizacija je poenotenje metod za ocenjevanje in opisovanje vedenja primatov, vključno z ljudmi, kar omogoča objektivno oceno osnovnih parametrov podobnosti in razlik. Shema R. Hinda omogoča odpravo glavnih nesporazumov med predstavniki bioloških in družboslovnih ved glede možnosti primerjalne analize vedenja ljudi in živali ter predvidevanje, na katerih ravneh organizacije je mogoče iskati resnične podobnosti.