Zavzemanje za svoje pravice in zahtevanje spoštovanja do sebe je vedenje, ki govori o močnem značaju. Nekateri pa gredo predaleč in zahtevajo posebno obravnavo. To obrodi sadove, vendar ne za dolgo – na dolgi rok lahko takšni ljudje ostanejo nesrečni.
Nekako se je na spletu pojavil posnetek incidenta na letališču: potnik odkrito zahteva, da ga zaposleni v letalski družbi spustijo na krov s steklenico vode. Ti se nanašajo na pravila, ki prepovedujejo prenašanje tekočin s seboj. Potnik se ne umika: »Je pa sveta voda. Ali predlagate, da zavržem sveto vodo?« Spor se ustavi.
Potnik je vedel, da je njegova zahteva v nasprotju s pravili. Vendar je bil prepričan, da bi morali zaposleni narediti izjemo zaradi njega.
Vsi občasno naletimo na ljudi, ki potrebujejo posebno obravnavo. Verjamejo, da je njihov čas bolj dragocen kot čas drugih, najprej je treba rešiti njihove probleme, resnica je vedno na njihovi strani. Čeprav jim to vedenje pogosto pomaga pri doseganju svoje poti, lahko na koncu privede do frustracije.
Hrepenenje po vsemogočnosti
»Vse to veste, videli ste, da sem bil nežno vzgojen, da nikoli nisem prenašal mraza ali lakote, nisem poznal potrebe, nisem si služil kruha in na splošno nisem opravljal umazanega dela. Kako si se torej opogumil, da me primerjaš z drugimi? Ali imam tako zdravje kot ti "drugi"? Kako lahko vse to naredim in zdržim? — tirada, ki jo izreče Gončarovski Oblomov, je dober primer tega, kako trdijo ljudje, ki so prepričani v svojo ekskluzivnost.
Ko nerealna pričakovanja niso izpolnjena, občutimo globoko zamero – do ljubljenih, družbe in celo do vesolja.
»Takšni ljudje pogosto odraščajo v simbiotičnem odnosu z mamo, obkroženi s skrbjo, navajeni, da so njihove želje in zahteve vedno izpolnjene,« pojasnjuje psihoterapevt Jean-Pierre Friedman.
"V otroštvu čutimo druge ljudi kot del sebe," pravi otroška psihologinja Tatyana Bednik. — Postopoma se seznanjamo z zunanjim svetom in razumemo, da nimamo moči nad njim. Če smo bili preveč zaščiteni, pričakujemo enako od drugih.«
Spopad z realnostjo
»Ona, veste, hodi počasi. In kar je najpomembneje, poje vsak dan." Trditve v duhu tistih, ki jih je eden od likov v Dovlatovem "Underwood Solo" izrekel proti svoji ženi, so značilne za ljudi z občutkom za lastno izbranost. Odnosi jim ne prinašajo veselja: kako je, partner ne ugane njihovih želja na prvi pogled! Ni pripravljen žrtvovati svojih ambicij zanje!
Ko nerealna pričakovanja niso izpolnjena, občutijo globoko zamero – do ljubljenih, do družbe kot celote in celo do vesolja samega. Psihologi ugotavljajo, da se religiozni ljudje s posebej zakoreninjenim občutkom za svojo izključnost lahko celo jezijo na Boga, v katerega goreče verjamejo, če jim ta po njihovem mnenju ne daje tistega, kar si zaslužijo.1.
Obrambe, ki vam preprečujejo odraščanje
Razočaranje lahko ogrozi ego, povzroči grozno slutnjo in pogosteje nezavedno tesnobo: "Kaj pa, če nisem tako poseben."
Psiha je urejena tako, da se za zaščito posameznika vrže najmočnejša psihološka obramba. Hkrati se človek vedno bolj oddaljuje od realnosti: vzroka za svoje težave na primer ne najde v sebi, temveč v drugih (tako deluje projekcija). Tako lahko odpuščeni delavec trdi, da ga je šef "preživel" zaradi zavisti njegovemu talentu.
Pri drugih je enostavno opaziti znake pretirane napuh. Težje jih je najti v sebi. Večina verjame v življenjsko pravičnost - vendar ne na splošno, ampak posebej zase. Našli bomo dobro službo, naše talente bodo cenili, dobili bomo popust, mi bomo izžrebali srečni list na loteriji. Toda nihče ne more zagotoviti izpolnitve teh želja.
Ko verjamemo, da nam svet ni nič dolžan, se ne odrivamo, ampak sprejemamo svoje izkušnje in tako v sebi razvijamo odpornost.
1 J. Grubbs et al. «Upravičenost do lastnosti: kognitivno-osebni vir ranljivosti na psihološko stisko», Psihološki bilten, 8. avgust 2016.