vsebina
Spoznavanje Carla Rogersa je prelomnica v mojem življenju. V njem ni drugega dogodka, ki bi tako močno in jasno vplival na mojo osebno in poklicno usodo. Jeseni 1986 sem skupaj s 40 sodelavci sodeloval v intenzivni komunikacijski skupini, ki jo je v Moskvi vodil vodilni predstavnik humanistične psihologije Carl Rogers. Seminar je trajal več dni, vendar je spremenil mene, moje ideje, navezanosti, stališča. Delal je s skupino in hkrati bil z mano, me slišal in videl, mi dal priložnost, da sem to, kar sem.
Carl Rogers je verjel, da si vsak človek zasluži pozornost, spoštovanje in sprejetje. Ta Rogersova načela so postala osnova njegove terapije, njegovega »osebno osredotočenega pristopa« na splošno. Za svoje delo, ki temelji na teh na videz izjemno preprostih idejah, je bil Carl Rogers leta 1987 nominiran za Nobelovo nagrado za mir. Novica o tem je prišla do njega, ko je bil v smrtni komi.
Največja človeška zasluga Carla Rogersa je po mojem mnenju v tem, da je lahko s svojo osebnostjo opravil zapleteno notranje delo, da je postal homo humanus – humana oseba. Tako je marsikomu odprl »laboratorij humanizma«, skozi katerega prehaja vsak, ki želi najprej v sebi, nato pa v odnosih drugih ljudi vzpostaviti pax humana – humani svet.
Njegovi datumi
- 1902: Rojen v predmestju Chicaga.
- 1924-1931: Kmetijska, teološka izobrazba, nato – MS, dr. iz psihologije na Teachers College, Columbia University.
- 1931: klinični psiholog v Centru za pomoč otrokom (Rochester).
- 1940-1957: profesor na državni univerzi Ohio, nato na univerzi v Chicagu.
- 1946-1947: predsednik Ameriškega psihološkega združenja.
- 1956-1958: predsednik Ameriške akademije psihoterapevtov.
- 1961: eden od ustanoviteljev Ameriškega združenja za humanistično psihologijo.
- 1968: Odpre Center za študij človeka v La Jolli v Kaliforniji. 1969: Njegov dokumentarni film Potovanje v sebe, o delu psihoterapevtske skupine, je prejel oskarja.
- 1986: Vodi intenzivne komunikacijske skupine s psihologi v Moskvi in Tbilisiju.
- 14. februar 1987: umrl v La Jolli v Kaliforniji.
Pet ključev za razumevanje:
Vsak ima potencial
"Vsi ljudje imajo sposobnost, da svoje življenje zgradijo tako, da jim to daje osebno zadovoljstvo in je hkrati konstruktivno v družbenem smislu." Ljudje se nagibajo k razvoju v pozitivni smeri. To ne pomeni, da bo tako, ampak vsak se rodi s takšnim potencialom. Rogers je kot otrok opazoval veliko naravnega življenja, zlasti razvoj metuljev. Morda se je po zaslugi razmišljanj o njihovi transformaciji rodila njegova hipoteza o človekovem potencialu, ki jo je kasneje podprla psihoterapevtska praksa in znanstvene raziskave.
poslušati slišati
"Ni pomembno, kako globoko ali površno človek govori, poslušam ga z vso pozornostjo, pridnostjo, česar sem sposoben." Veliko se pogovarjamo, a se ne poslušamo in ne slišimo. Toda občutek lastne vrednosti, pomena se pojavi kot odgovor na pozornost druge osebe do nas. Ko nas slišijo, se odstranijo ovire – kulturne, verske, rasne; pride do srečanja človeka s človekom.
Razumeti drugo osebo
"Moje glavno odkritje bi oblikoval takole: spoznal sem ogromno vrednost tega, da si dovolim razumeti drugo osebo." Prvi odziv na ljudi je želja, da jih ovrednotimo. Zelo redko si dovolimo razumeti, kaj zanj pomenijo besede, čustva, prepričanja druge osebe. A ravno ta drža pomaga drugemu, da sprejme sebe in svoja čustva, spremeni nas samih in razkrije nekaj, kar se nam je prej izmikalo. To velja tudi za psihoterapevtski odnos: niso odločilne posebne psihološke tehnike, temveč pozitivno sprejemanje, neobsojajoča empatija in pristno samoizražanje terapevta in njegove klientke.
Odprtost je predpogoj za odnose
"Iz izkušenj z drugimi sem ugotovil, da se v dolgotrajni zvezi nima smisla pretvarjati, da sem nekdo, kar nisem." Nima smisla se pretvarjati, da ljubiš, če si sovražen, da se zdiš miren, če si razdražen in kritičen. Odnosi postanejo pristni, polni življenja in smisla, ko prisluhnemo sebi, so odprti do sebe in s tem do partnerja. Kakovost človeških odnosov je odvisna od naše sposobnosti, da vidimo, kdo smo, da se sprejmemo, da se ne skrivamo za masko – pred seboj in pred drugimi.
Pomagajte drugim, da se izboljšajo
Ustvarjanje ozračja, v katerem lahko odkrito izražate sebe, svoja čustva, torej ugodno za človekov razvoj, ni naloga samo psihologov. Služili bi mu morali vsi, ki poznajo družbene poklice, spodbujati bi ga morali osebni, družinski, poklicni – skratka vsak človeški odnos. Vsak od nas lahko pomaga izboljšati drugega v skladu s svojimi lastnimi nameni in cilji.
Knjige in članki Carla Rogersa:
- Pogled na psihoterapijo. Formacija človeka« (Progress, Univers, 1994);
- »Svetovanje in psihoterapija« (Eksmo, 2000);
- »Svoboda učenja« (Sense, 2002);
- »Pristop, osredotočen na klienta v psihoterapiji« (Vprašanja psihologije, 2001, št. 2).