Cushingov sindrom je endokrina motnja, povezana z izpostavljenostjo telesa previsokim nivojem kortizola, hormona, ki ga izločajo nadledvične žleze. Njena najbolj značilna lastnost je debelost zgornjega dela telesa in obraza obolele osebe. V veliki večini primerov je Cushingov sindrom posledica jemanja protivnetnih zdravil. Lahko pa ima tudi vzrok endogenega izvora, kot je Cushingova bolezen, ki je po virih zelo redka, od enega do trinajst novih primerov na milijon ljudi na leto. (1)

Nenormalno visoke ravni kortizola povzročajo številne znake in simptome. Najbolj presenetljiva sta pridobivanje telesne teže in sprememba videza bolne osebe: maščoba se nabira v zgornjem delu telesa in vratu, obraz postane okrogel, zabuhlen in rdeč. To spremlja izguba mišic na rokah in nogah do te mere, da lahko ta »atrofija« ovira gibljivost prizadete osebe.

Opazimo tudi druge simptome, kot so tanjšanje kože, pojav strij (na trebuhu, stegnih, zadnjici, rokah in prsih) in modrice na nogah. Ne gre zanemariti tudi pomembne psihološke okvare zaradi možganskega delovanja kortizola: utrujenost, tesnoba, razdražljivost, motnje spanja in koncentracije ter depresija vplivajo na kakovost življenja in lahko vodijo v samomor.

Pri ženskah se lahko pojavijo akne in prekomerna rast las ter pride do motenj menstruacije, medtem ko se spolna aktivnost in plodnost moških zmanjšata. Osteoporoza, okužbe, tromboza, visok krvni tlak in sladkorna bolezen so pogosti zapleti.

Cushingov sindrom je posledica prekomerne izpostavljenosti tkiv v telesu steroidnim hormonom, vključno s kortizolom. Cushingov sindrom je najpogosteje posledica jemanja sintetičnih kortikosteroidov zaradi njihovih protivnetnih učinkov pri zdravljenju astme, vnetnih bolezni ipd., peroralno, v obliki pršila ali mazila. Takrat je eksogenega izvora.

Toda njegov izvor je lahko endogen: sindrom nato povzroči prekomerno izločanje kortizola s strani ene ali obeh nadledvičnih žlez (ki se nahajajo na vrhu ledvic). To se zgodi, ko se tumor, benigni ali maligni, razvije v nadledvični žlezi, v hipofizi (ki se nahaja v lobanji) ali drugje v telesu. Kadar Cushingov sindrom povzroči benigni tumor v hipofizi (adenom hipofize), se imenuje Cushingova bolezen. Tumor izloča presežek kortikotropnega hormona ACTH, ki bo stimuliral nadledvične žleze in posredno prekomerno izločanje kortizola. Cushingova bolezen predstavlja 70 % vseh endogenih primerov (2)

Večina primerov Cushingovega sindroma ni podedovana. Vendar se to lahko zgodi zaradi dedne genetske nagnjenosti k razvoju tumorjev v endokrinih, nadledvičnih žlezah in hipofizi.

Ženske imajo petkrat pogosteje kot moški, da zbolijo za Cushingovim sindromom, ki ga povzroča tumor nadledvične žleze ali hipofize. Po drugi strani pa so moški trikrat bolj izpostavljeni kot ženske, ko je vzrok pljučni rak. (2)

Cilj vsakega zdravljenja Cushingovega sindroma je ponovno pridobiti nadzor nad prekomernim izločanjem kortizola. Ko je Cushingov sindrom posledica zdravil, endokrinolog ponovno prilagodi vzročno zdravljenje. Kadar je posledica tumorja, se uporablja kirurško zdravljenje (odstranitev adenoma v hipofizi, adrenalektomija itd.), radioterapija in kemoterapija. Kadar vzroka tumorja ni mogoče popolnoma izkoreniniti, se lahko uporabijo zdravila, ki zavirajo kortizol (antikortizoliki) ali zaviralce hormona ACTH. Vendar so občutljivi za izvajanje in njihovi stranski učinki so lahko resni, začenši s tveganjem za insuficienco nadledvične žleze.