Mnogi menijo, da so duhovne prakse, kot so joga, meditacija ali strogost, naslednji novodobni hobiji. Vendar vse več ljudi sklepa, da so nujni v našem burnem življenju. Kako je vipassana ali praksa tišine pomagala naši junakinji?
Duhovne prakse lahko okrepijo človeka in razkrijejo njegove najboljše lastnosti. Toda na poti do nove izkušnje se pogosto pojavi strah: "To so sektaši!", "In če se primem za hrbet?", "Te poze ne bom mogel niti blizu narisati." Zato ne pojdite v skrajnosti. Vendar tudi ni treba zanemariti možnosti.
Kaj je vipassana
Ena najmočnejših duhovnih praks je vipassana, posebna vrsta meditacije. V Rusiji je bilo mogoče vaditi Vipassano relativno nedavno: uradni centri, kjer se lahko umaknete, zdaj delujejo v moskovski regiji, Sankt Peterburgu in Jekaterinburgu.
Umik običajno traja 10 dni. V tem času njeni udeleženci zavračajo kakršno koli povezavo z zunanjim svetom, da bi ostali sami s sabo. Zaobljuba molka je predpogoj za prakso, ki jo mnogi imenujejo glavna izkušnja v življenju.
Dnevna rutina v različnih centrih je z nekaj izjemami enaka: veliko ur vsakodnevne meditacije, predavanj, skromna hrana (med retreatom ne moreš jesti mesa in hrano prinesti s seboj). Dokumenti in dragocenosti, vključno s prenosnikom in telefonom, so deponirani. Brez knjig, glasbe, iger, celo kompletov za risanje - in to so »prepadniki«.
Prava vipassana je brezplačna, na koncu programa pa lahko pustite izvedljivo donacijo.
Tiho po lastni volji
Zakaj se ljudje prostovoljno zatekajo k tej praksi? Elena Orlova iz Moskve deli svojo izkušnjo:
»Vipassana velja za vadbo tišine. Toda v resnici je to praksa vpogleda. Tisti, ki so še na začetku poti, jo poskušajo interpretirati na podlagi osebnih iluzij in pričakovanj. Zato vsi potrebujemo učitelja, ki nam bo razložil, zakaj je to potrebno in kako se pravilno potopiti v prakso.
Zakaj je potrebna vipasana? Samo za poglobitev znanja. Zato je napačno reči "opravite pripravništvo", saj se ta tečaj šele začenja. Prepričan sem, da je treba vipassano obiskati vsaj enkrat na šest mesecev. Njeno bistvo se ne spreminja, spreminjamo pa se mi sami, spreminja se globina razumevanja in uvidov.
Med tečajem so podana navodila. V različnih tradicijah se razlikujejo, vendar je pomen enak.
V vsakodnevnem vrvežu je naš um vpleten v igre sveta, ki smo si ga izmislili. In na koncu se naše življenje spremeni v eno neprekinjeno nevrozo. Vadba Vipassane pomaga, da se razpletete kot žogica. Daje priložnost, da pogledamo na življenje in vidimo, kaj je brez naših reakcij. Da vidimo, da nihče in nič nima lastnosti, ki jim jih sami pripisujemo. To razumevanje osvobaja um. In pusti ob strani ego, ki nič več ne nadzoruje.
Preden sem šel skozi umik, sem se, tako kot mnogi drugi, spraševal: »Kdo sem? Zakaj vse to? Zakaj je vse tako in ne drugače? Vprašanja so večinoma retorična, a povsem naravna. V mojem življenju so bile različne prakse (na primer joga), ki so nanje tako ali drugače odgovorile. Ampak ne do konca. In praksa vipassane in filozofija budizma kot znanosti o umu sta dali le praktično razumevanje, kako vse deluje.
Seveda je do popolnega razumevanja še daleč, vendar je napredek očiten. Od prijetnih stranskih učinkov je bilo manj perfekcionizma, nevroze in pričakovanj. In posledično manj trpljenja. Zdi se mi, da življenje brez vsega tega samo zmaga.
Mnenje psihoterapevta
"Če ni možnosti, da bi šli na večdnevni umik, potem že 15 minut meditacije na dan bistveno izboljša kakovost življenja, pomaga pri anksioznih in depresivnih motnjah," pravi psihiater in psihoterapevt Pavel Beschastnov. — Če obstaja taka priložnost, potem lahko razmislimo ne le o najbližjih centrih za umik, ampak tudi o tako imenovanih mestih moči. Na primer, na Altaju ali Bajkalu. Novo mesto in novi pogoji pomagajo hitro preklopiti in se potopiti vase.
Po drugi strani pa so kakršne koli duhovne prakse koristen dodatek k delu na sebi, vsekakor pa ne »čarobna tabletka« in ne glavni ključ do sreče in harmonije.