Irska igralka Evanna Lynch, ki je po vsem svetu zaslovela z vlogo v Harryju Potterju, spregovori o tem, kaj je zanjo veganstvo in kako se je njeno življenje spremenilo na bolje.
No, za začetek, vedno sem gojil močan odpor do nasilja in si ga jemal k srcu. Mislim, da se nikomur ne more izboljšati, dokler je na svetu krutost. Slišim notranji glas, tih, a zanesljiv, ki pravi "NE!" vsakič, ko sem priča nasilju. Biti brezbrižen do mučenja živali pomeni ignorirati svoj notranji glas in tega nimam namena storiti. Veste, živali vidim kot veliko bolj duhovna in celo na nek način "zavestna" bitja kot ljudje. Zdi se mi, da je ideja o veganstvu že od nekdaj v moji naravi, a sem rabila kar nekaj časa, da sem to spoznala. Pri 11 letih sem postal vegetarijanec, ker naduh ni prenesel ideje o uživanju živalskega ali ribjega mesa in da je meso proizvod umora. Šele leta 2013 sem ob branju Eating Animals ugotovil, kako etično neustrezen je vegetarijanski način življenja, in takrat sem začel prehod na veganstvo. Pravzaprav mi je vzelo celi 2 leti.
Vedno citiram Vegucated (ameriški dokumentarec o veganstvu). "Pri veganstvu ne gre za upoštevanje določenih pravil ali omejitev, ne za to, da bi bili popolni – gre za zmanjšanje trpljenja in nasilja." Mnogi to dojemajo kot utopično, idealno in celo hinavsko stališče. Veganstva ne enačim z »zdravo prehrano« ali »brez glutena« – gre le za prehransko preferenco. Verjamem, da mora biti korenina ali osnova veganske prehrane sočutje. Vsakodnevno se zavedamo, da smo vsi eno. Pomanjkanje sočutja in spoštovanja do nekoliko drugačnega od nas, do tistega, kar je na prvi pogled tuje, nerazumljivo in nenavadno – to je tisto, kar nas odtujuje drug od drugega in je vzrok za trpljenje.
Ljudje moč uporabljajo na enega od dveh načinov: z manipuliranjem z njo, zatiranjem »podrejenih«, s čimer dvigujejo njihov pomen, ali pa izkoristijo koristi in življenjske prednosti, ki jih moč odpira, in pomagajo šibkejšim. Ne vem, zakaj imajo ljudje še vedno raje prvo možnost kot živali. Zakaj še vedno ne moremo prepoznati svoje vloge zaščitnikov?
Oh, zelo pozitivno! Če sem iskren, me je bilo malo strah to uradno objaviti na svojih straneh na Instagramu in Twitterju. Po eni strani me je bilo strah posmeha, po drugi strani pa komentarjev zagretih veganov, ki me ne bodo jemali resno. Prav tako nisem želel biti označen, da ne bi ustvaril pričakovanj, da bom izdal knjigo z veganskimi recepti ali kaj podobnega. Vendar takoj, ko sem objavil informacijo na družbenih omrežjih, sem takoj, na svoje presenečenje, prejel val podpore in ljubezni! Poleg tega se je na mojo izjavo s predlogi za sodelovanje odzvalo tudi več predstavnikov etičnega poslovanja.
Šele zdaj moji sorodniki postopoma sprejemajo moje poglede. In njihova podpora mi je zelo pomembna, saj vem, da ne bodo podprli mesne industrije, če se bodo le ustavili in malo razmislili. Moji prijatelji pa niso eni tistih, ki jim je všeč, ko jim podtikajo pametne knjige in članke ter jih učijo o življenju. Zato jim moram biti živ zgled, kako biti zdrav in srečen vegan. Po gori prebrane literature, preučenih ogromno informacij mi je uspelo svoji družini pokazati, da veganstvo ni stvar zagrizenih hipijev. Potem ko je preživela en teden z menoj v Los Angelesu, je mama, ko se je vrnila na Irsko, kupila lep kuhinjski robot in zdaj pripravlja veganski pesto in mandljevo maslo ter z mano ponosno deli, koliko vegetarijanskih obrokov je skuhala v enem tednu.
Zavrnitev nekaterih živil, zlasti sladic. Sladko zelo subtilno vpliva na moje duševno stanje. Vedno sem imela rada sladice in vzgajala me je mama, ki je svojo ljubezen izražala s sladkim pecivom! Vsakič, ko sem po dolgem snemanju prišla domov, me je doma pričakala čudovita češnjeva pita. Odpovedati se tej hrani je pomenilo odpovedati se ljubezni, kar je bilo dovolj težko. Zdaj mi je veliko lažje, saj delam na sebi, na psihološki odvisnosti, ki je prisotna že od otroštva. Seveda še vedno najdem veselje do veganske karamelne čokolade, ki si jo privoščim ob vikendih.
Da, seveda vidim, kako veganstvo postaja vse bolj priljubljeno, restavracije pa postajajo vse bolj pozorne in spoštljive do nemesnih možnosti. Vendar mislim, da je še dolga pot do tega, da na veganstvo ne bomo gledali kot na »prehrano«, temveč kot na način življenja. In če sem iskren, mislim, da bi moral biti »zeleni meni« prisoten v vseh restavracijah.
Lahko vam le svetujem, da uživate v procesu in spremembah. Mesojedci bodo rekli, da je to ekstrem ali asketizem, v resnici pa gre za polno življenje in prehranjevanje. Rekel bom tudi, da je pomembno najti podobno misleče ljudi, ki podpirajo tvoj življenjski slog in pogled na svet – to je zelo motivacijsko. Kot oseba, ki je trpela za odvisnostjo od hrane in motnjami, bom opozorila: ne dojemajte veganstva kot omejitev samega sebe. Pred vami se odpre bogat svet rastlinskih virov hrane, za katerega se morda še ne zavedate, kako raznolik je.