Zgoraj smo že poudarili, da sta Rousseau in Tolstoj enako razumela svobodo in prisilo kot dejstva vzgoje. Otrok je že svoboden, osvobojen narave, njegova svoboda je gotova stvar, ki jo le duši še eno podobno dejstvo samovoljne človeške prisile. Dovolj je, da to slednje odpravimo in svoboda se bo dvignila, zasijala s svojo lučjo. Od tod negativni koncept svobode kot odsotnosti prisile: odprava prisile pomeni zmagoslavje svobode. Od tod prav alternativa: svoboda in prisila se resnično izključujeta, ne moreta obstajati skupaj.
Po drugi strani pa sta tudi prisilo oba naša misleca razumela preozko in površno. Prisilnost, ki poteka v »pozitivnem izobraževanju« in v šolski disciplini, je pravzaprav le del tiste široke prisile, ki zajema nestabilen in ubogati okoljski temperament otroka z gostim krogom vplivov, ki ga obdajajo. Zato je prisilo, katere prave korenine ne bi smeli iskati zunaj otroka, ampak v sebi, znova uničiti le tako, da v človeku gojimo notranjo moč, ki lahko vzdrži vsakršno prisilo, in ne s preprosto odpravo prisile, ki je vedno nujno potrebna. delno.
Prav zato, ker lahko prisilo res odpravi le najbolj postopoma rastoča človeška osebnost, svoboda pri vzgojni nalogi ni dejstvo, ampak cilj, ne danost. In če je tako, potem pade sama alternativa brezplačnega ali prisilnega izobraževanja, svoboda in prisila pa se izkažeta za ne nasprotni, ampak vzajemno prodorna načela. Vzgoja ne more biti prisilna zaradi neodtujljivosti prisile, o kateri smo govorili zgoraj. Prisilnost je dejstvo življenja, ki so ga ustvarili ne ljudje, ampak narava človeka, ki se ne rodi svoboden, v nasprotju z besedo Rousseauja, ampak suženj prisile. Človek se rodi kot suženj realnosti okoli sebe, osvoboditev od moči bivanja pa je le naloga življenja in še posebej vzgoje.
Če torej priznavamo prisilo kot dejstvo vzgoje, to ni zato, ker si prisile želimo ali menimo, da brez nje ni mogoče, ampak zato, ker jo želimo odpraviti v vseh njenih oblikah in ne le v tistih posebnih oblikah, za katere smo mislili ukiniti. Rousseau in Tolstoj. Tudi če bi Emileja lahko izolirali ne le od kulture, ampak tudi od Jean-Jacquesa samega, ne bi bil svoboden človek, ampak suženj narave okoli sebe. Ravno zato, ker prisilo razumemo širše, jo vidimo tam, kjer je nista videla Rousseau in Tolstoj, izhajamo iz nje kot iz neizogibnega dejstva, ki ga ne ustvarijo ljudje okoli nas in ga ne morejo odpraviti. Bolj smo sovražniki prisile kot Rousseau in Tolstoj in ravno zato izhajamo iz prisile, ki jo mora uničiti sama osebnost človeka, vzgojenega v svobodo. Prežeti prisilo, to neizogibno dejstvo vzgoje, s svobodo kot bistvenim ciljem — to je prava naloga vzgoje. Svoboda kot naloga ne izključuje, temveč predpostavlja dejstvo prisile. Prav zato, ker je odprava prisile bistveni cilj vzgoje, je prisila izhodišče vzgojno-izobraževalnega procesa. Pokazati, kako lahko in mora biti vsako dejanje prisile prežeto s svobodo, v kateri le prisila dobi svoj pravi pedagoški pomen, bo predmet nadaljnjega razlaganja.
Kaj torej pomenimo »prisilno izobraževanje«? Ali to pomeni, da je kritika »pozitivne«, prezgodnje vzgoje in šole, ki krši otrokovo osebnost, zaman in se od Rousseauja in Tolstoja nimamo česa naučiti? Seveda ne. Ideal brezplačne vzgoje v svojem kritičnem delu je neuničljiv, pedagoška misel se je dopolnjevala in se bo z njo večno posodabljala, s predstavitvijo tega ideala pa smo začeli ne zaradi kritike, ki je vedno lahka, ampak zato, ker. Prepričani smo, da je treba ta ideal prenesti. Učitelj, ki ni izkusil čar tega ideala, ki, ne da bi ga premislil do konca, vnaprej, kot star človek, že pozna vse njegove pomanjkljivosti, ni pravi učitelj. Po Rousseauju in Tolstoju se ni več mogoče zavzemati za obvezno izobraževanje in nemogoče je, da ne bi videli vse laži prisile, ločene od svobode. Izobraževanje, ki ga prisili naravna nuja, mora biti brezplačno glede na nalogo, ki se v njej izvaja.