Želite, da bi vaši otroci odraščali uspešni in srečni? Potem jim dajte priložnost, da se osamosvojijo! Vsak dan ponuja veliko priložnosti za to. Ostaja le, da opazite takšne situacije in, kar je najpomembneje, spremljate lastno motivacijo, pravi Ekaterina Klochkova, sistemska družinska terapevtka.
»Babica, sedi« — na koncu šolske ekskurzije se je tretješolec najprej veselo zlezel na edini prazen sedež v vagonu podzemne železnice, nato pa skočil pred babico, ki je približala. Toda ženska je bila kategorično proti. Vnuka je skoraj prisilila, da je sedel, sama pa mu je, prav tako utrujena po sprehodu, stala nasproti.
Ob opazovanju tega prizora sem opazil, da fantova odločitev ni bila lahka: hotel je skrbeti za babico, a se je bilo z njo težko prepirati. In ženska je skrbela za svojega vnuka … hkrati mu je med vrsticami rekla, da je majhen.
Situacija je precej tipična, sama sem se z njo že večkrat srečala v odnosih s svojimi otroki. Spomini na otroštvo in otroštvo so tako privlačni, da je težko opaziti, kako vsak od njih odrašča in kako postopoma, iz dneva v dan, rastejo njegove možnosti in se spreminjajo njihove potrebe. In izražajo se ne le v tem, da za rojstni dan prejmete iPhone namesto običajnega seta Lego.
Cilj ni le vzgajati fizično močnega in srečnega otroka, temveč ga tudi naučiti graditi zdrave odnose.
Najverjetneje se je že pojavila potreba po priznanju in do neke mere zavestna želja, da bi izvedljivo prispevali k blaginji družine. Toda otrok še nima sposobnosti, uvida in življenjske izkušnje odraslega, da bi hitro razumel, kaj se mu dogaja, in dobil, kar želi. Zato je vloga staršev v tem procesu zelo pomembna. Lahko podpira zdrav proces odraščanja in ga izkrivlja, upočasni ali za nekaj časa onemogoči.
Mnogi starši pravijo, da njihov cilj ni le vzgajati fizično močnega, lepega in srečnega otroka, ampak ga tudi naučiti graditi zdrave odnose z ljudmi okoli njega. In to pomeni, da si lahko izbiraš dobre prijatelje in v tem prijateljstvu ne skrbiš samo zase, ampak tudi za tiste, ki so v bližini. Šele takrat bodo odnosi z drugimi razvijali otroka in mu (in njegovemu okolju) odprli nove možnosti.
Zdi se, kaj ima s tem babica iz zgodbe na začetku besedila? Predstavljajte si drugačen razvoj situacije. Videti, kako vnuk iz tretjega razreda vstane, da ji naredi pot. Babica mu reče: »Hvala, dragi. Me veseli, da opaziš, da sem tudi jaz utrujena. Z veseljem bom zasedel mesto, ki se mu želiš odpovedati, ker vidim, da si dovolj star, da skrbiš zame.
Prijatelji bi videli, da je ta fant pozoren in skrben vnuk, da ga babica spoštuje kot odraslega
Strinjam se, da je izgovorjava takega besedila nerealna. Tako dolgo govoriti, natančno naštevati vse, kar opaziš, učijo psihologe na treningih, da bi kasneje s svojimi strankami komunicirali s preprostimi besedami, a z novo kvaliteto. Naj ima torej naša babica v naši domišljiji možnost, da preprosto sprejme vnukovo ponudbo in se usede ter se mu iskreno zahvali.
V tistem trenutku bi tudi fantovi sošolci videli, da je fant pozoren do svoje babice in babica z veseljem sprejme njegovo skrb. In morda se bodo spomnili uspešnega primera družbeno sprejemljivega vedenja. Prav tako bi verjetno vplivalo na njihov odnos s sošolcem. Navsezadnje bi prijatelji videli, da je ta fant pozoren in skrben vnuk, da ga babica spoštuje kot odraslega.
Iz takšnega vsakdanjega mozaika se oblikujejo odnosi med starši in otroki ter kakršni koli drugi odnosi. V teh trenutkih jih bodisi prisilimo, da ostanejo nezreli, infantilni in navsezadnje neustrezno prilagojeni življenju v družbi, ali pa jim pomagamo rasti in spoštovati sebe in druge.