vsebina
Kaj bo izbrala boginja Hekata - svobodna strast ali zakon? Življenje ali nesmrtnost? Zakaj je William Blake močno boginjo prikazal kot tako osamljeno in izgubljeno? Naši strokovnjaki si ogledajo sliko in nam povedo, kaj vedo in čutijo.
Britanski pesnik in slikar William Blake (1757–1827) je Hekato naslikal leta 1795. Razstavljena je v galeriji Tate v Londonu. Rimljani so Hekato imenovali "boginja treh cest", vsemogočna vladarica vsega, kar se dogaja v teh smereh. Upodobljena je bila v obliki treh figur, povezanih s hrbtom. Tri njene glave so samozavestno gledale naprej, vsaka v svojo smer.
Na sliki Williama Blakea je Hecate upodobljena v nasprotju s kanonom: figure so ločene ena od druge. Dva sta obrnjena drug proti drugemu, tretji pa na splošno gleda nekam na stran.
1. Osrednja figura
Maria Revyakina, umetnostna zgodovinarka: »Mističnost dela poudarjajo mračna barvna shema, bizarna igra linij in kršitev tradicionalne perspektive in kompozicije. Zdi se, da je samo glavni lik resnična entiteta, vse ostalo pa se zdi, da živi svoje ločeno življenje v drugem svetu.
Andrej Rossokhin, psihoanalitik: »V tej kršitvi kanona vidim jasno zavračanje moči nad vesoljem. Zavrnitev (ali nezmožnost?) označevanja smeri.
2. Moške roke in noge
Marija Revjakina: »Pozornost pritegnejo moške roke in masivna stopala Hekate: moškost v tem primeru deluje kot simbol moči in moči. Za zasanjanim ženskim videzom se skriva ogromna moč, ki očitno prestraši samo junakinjo.
Andrej Rossokhin: »Glavna figura Hekate je podobna demonu Vrubelu – ista poza, enaka biseksualnost, kombinacija moškega in ženske. Toda Demon je izjemno strasten, pripravljen na premikanje in tukaj čutim nekakšno depresijo in ogromno notranjo napetost. V tej sliki ni moči, zdi se, da je njena moč blokirana.
3. Vid
Maria Revyakina: «Hekatin pogled je obrnjen navznoter, je osamljena in celo prestrašena, a hkrati arogantna in sebična. Očitno ni zadovoljna z osamljenostjo in svetom okoli sebe, polna strahu, a Hecate razume, da mora izpolniti svoje poslanstvo.
Andrej Rossokhin: «Hekatova roka leži na knjigi (8), to je vsekakor Sveto pismo, kot da navaja zakon, moralo. Toda hkrati je njen obraz obrnjen stran od Svetega pisma v nasprotni smeri. Najverjetneje gleda kačo, ki jo kot mamljiva kača (6) želi zapeljati.
4. Številke za hrbtom
Marija Revjakina: »Ste zadaj so bolj kot nekakšna brezlična in brezspolna bitja, barva las je v nasprotju z barvo las junakinje, kar je simbolično. Temna barva las je bila povezana z umom, mistiko, razumevanjem kozmosa, svetla barva las pa je bila povezana s praktičnostjo, prizemljenostjo in hladnostjo. Spopad dvojnosti in trojstva na tej sliki ni naključen. Tako nam umetnik Hekato prikazuje kot osamljeno, ranljivo bitko v svoji nedoslednosti in enotnosti hkrati.
Andrej Rossokhin: »Dve goli figuri, ki predstavljata drugi dve hipostazi boginje, sta pogojni Adam in Eva. Rada bi se srečala, združila v strasti, a ju loči Hekata, ki ne ve, kaj bi. Gledala sta dol, nista si upala pogledati drug drugega. Njihove roke so nemočno spuščene ali celo odstranjene za hrbtom. Genitalije so zaprte. Hkrati pa sama Hekata, naj te spomnim, gleda skušnjavcu v oči in drži roko na Svetem pismu. Zdi se, da je paralizirana in ne more izbrati enega ali drugega."
5. Manjši liki
Marija Revjakina: »Na levi strani slike vidimo sovo (5), ki je v starih časih veljala za simbol modrosti, kasneje pa je postala simbol teme in zla. Kača (6) je zahrbtna in zvita, a je hkrati modra, nesmrtna, ima znanje. Tako sova kot kača sta napeti. Umirjen je le osel (7), katerega podoba je povezana s spoznanjem usode. Zdelo se je, da se je odpovedal in se podredil Hekati (iz mitologije vemo, da je Zevs Hekati dal moč nad usodo). Njegov mir je v nasprotju s splošno napetostjo.
Andrej Rossokhin: »Obstaja očiten konflikt med telesom in duhom, strastjo in prepovedjo, poganstvom in krščanstvom. Hekata, falična ženska z ogromno vsemogočnostjo, tukaj prevzame človeške poteze, začne se zapeljati s spolnostjo, vendar se ne more odločiti niti v korist svoje božanske moči niti v korist zemeljskih radosti. Oči sove (5) imajo enak rdečkast lesk kot kače. Sova spominja na majhnega otroka, ujetega v spolne fantazije, čigar oči so od navdušenja široko odprte. Zmaj (9), ki leti z razprtimi krili v ozadju, je kot superego, ki gleda. On bdi nad Hekato in jo je pripravljen požreti, če se odloči postati smrtna ženska. Če bo ponovno pridobila moč boginje, bo zmaj ponižno odletel.
Glas nezavednega
Andrej Rossokhin: »Sliko dojemam kot Blakeove sanje. In vse podobe dojemam kot glasove njegovega nezavednega. Blake je spoštoval Sveto pismo, a hkrati pel o ljubezni, brez dogem in prepovedi. Vedno je živel s tem konfliktom v duši, predvsem pa v letih, ko je slikal sliko. Blake ne zna najti ravnovesja, kako združiti pogansko moč, spolnost, svobodo čustev s krščanskim zakonom in moralo. In slika odraža ta konflikt v največji možni meri.
Značilno je, da je tukaj največja figura osel (7). Vedno je prisoten na slikah Kristusovega rojstva, ob jaslih, kjer leži Jezus, zato ga dojemam kot krščanski simbol. Po Blakeu je moral Kristus uskladiti telo in dušo, dati mesto spolnosti. In zato sem v njegovem rojstvu videl nekaj reševalnega, veselega. Toda na sliki ni takšne harmonije. Rešitev konflikta se ni zgodila ne v življenju umetnika ne pozneje.