Pogosto menimo, da je obisk psihoterapevta predolga zgodba, ki se lahko vleče mesece ali leta. Pravzaprav ni. Večino naših težav je mogoče rešiti v samo nekaj sejah.
Mnogi od nas si psihoterapevtsko seanso predstavljajo kot spontan pogovor o občutkih. Ne, to je strukturirano časovno obdobje, v katerem terapevt pomaga strankam pri reševanju njihovih težav, dokler se ne naučijo sami soočiti z njimi. V večini primerov je naloga dosežena - in ni nujno, da traja leta.
Študije kažejo, da večina težav ne zahteva dolgotrajne, večletne terapije. Bruce Wompold, svetovalni psiholog na Univerzi Wisconsin-Madison, pravi: "Da, nekatere stranke obiskujejo terapevte za kronične bolezni, kot je depresija, vendar jih je veliko, ki jih ni tako težko rešiti (na primer konflikt v službi)."
Psihoterapijo v takih primerih lahko primerjamo z obiski pri zdravniku: naročiš se, dobiš določena orodja, ki ti pomagajo pri soočanju s težavami, in potem odideš.
»V mnogih primerih je dvanajst sej dovolj za pozitiven učinek,« se strinja Joe Parks, višji zdravstveni svetovalec ameriškega nacionalnega sveta za vedenjske znanosti. Študija, objavljena v American Journal of Psychiatry, daje še nižjo številko: v povprečju je bilo za stranke psihoterapevta dovolj 8 sej.1.
Najpogostejša vrsta kratkotrajne psihoterapije je kognitivno vedenjska terapija (CBT).
Na podlagi popravljanja miselnih vzorcev se je izkazal za učinkovitega pri številnih psiholoških težavah, od anksioznosti in depresije do odvisnosti od kemikalij in posttravmatske stresne motnje. Psihoterapevti lahko kombinirajo CBT tudi z drugimi metodami, da dosežejo rezultate.
"Traja veliko dlje, da pridemo do korenine težave," dodaja Christy Beck, psihoterapevtka na State College v Pennsylvaniji. Pri svojem delu uporablja tako CBT kot psihoanalitične metode za reševanje globljih vprašanj, ki izvirajo iz otroštva. Za rešitev čisto situacijskega problema je dovolj nekaj sej, «pravi.
Bolj zapletene, kot so motnje hranjenja, potrebujejo leta za delo.
Vsekakor so po mnenju Brucea Wompolda najučinkovitejši psihoterapevti tisti, ki imajo dobre medosebne veščine, vključno s takšnimi lastnostmi, kot so sposobnost empatije, sposobnost poslušanja, sposobnost razložiti terapevtski načrt stranki. Začetna faza terapije je lahko za stranko težka.
"Razpravljati moramo o nekaterih neprijetnih, težkih stvareh," pojasnjuje Bruce Wompold. Vendar se bo po nekaj sejah stranka začela počutiti bolje. Če pa olajšanje ne pride, se je treba o tem pogovoriti s terapevtom.
"Tudi terapevti lahko delajo napake," pravi Joe Park. »Zato je tako pomembno, da skupaj določimo cilj in ga nato preverimo, na primer: izboljšati spanec, pridobiti motivacijo za živahno opravljanje vsakodnevnih nalog, izboljšati odnose z ljubljenimi. Če ena strategija ne deluje, lahko druga.
Kdaj končati s terapijo? Po besedah Christyja Becka je obema stranema običajno enostavno doseči soglasje o tem vprašanju. "V moji praksi je to običajno obojestranska odločitev," pravi. "Stranki ne preprečujem, da ostane na terapiji dlje, kot je potrebno, vendar mora za to dozoreti."
Včasih pa si klienti želijo nadaljevati s terapijo tudi potem, ko so rešili lokalni problem, s katerim so prišli. »Zgodi se, če človek čuti, da mu psihoterapija pomaga razumeti samega sebe, prispeva k njegovi notranji rasti,« razlaga Christy Beck. "Vendar je to vedno osebna odločitev stranke."
1 The American Journal of Psychiatry, 2010, letn. 167, št. 12.