Ali se otrok razjezi, če ne kupi nove igrače? Ali se bori z drugimi otroki, če mu kaj ni všeč? Potem bi mu morali razložiti, kaj so prepovedi.
Razkrijmo splošno napačno predstavo: otroka, ki ne pozna prepovedi, ne moremo imenovati svoboden, ker postane talec lastnih impulzov in čustev, prav tako ga ne moreš imenovati srečnega, saj živi v nenehni tesnobi. Otrok, ki je prepuščen samemu sebi, nima drugega načrta delovanja, kot da takoj zadovolji svojo željo. Ste kaj želeli? Takoj sem ga vzel. Ste z nečim nezadovoljni? Takoj zadet, razbit ali zlomljen.
»Če otrok ne bomo v ničemer omejevali, si ne bodo naučili postavljati mej. In odvisni bodo od svojih želja in impulzov,« razlaga družinska terapevtka Isabelle Filliozat. — Ker se ne morejo nadzorovati, doživljajo nenehno tesnobo in jih muči krivda. Otrok bi lahko pomislil nekako takole: »Če hočem mučiti mačko, kaj me bo ustavilo? Navsezadnje mi nihče ni nikoli preprečil ničesar."
"Prepovedi pomagajo urejati odnose v družbi, mirno sobivati in komunicirati med seboj"
Z nepostavljanjem prepovedi prispevamo k temu, da otrok dojema svet kot prostor, v katerem živi po zakonih moči. Če sem močnejši, bom premagal sovražnike, če pa se izkaže, da sem šibkejši? Zato se otroci, ki jim je dovoljeno vse, pogosto bojijo: »Kako me lahko oče, ki me ne more prisiliti, da upoštevam pravila, zaščiti, če nekdo drug krši pravilo zoper mene?« »Otroci intuitivno razumejo pomen prepovedi in jih sami zahtevajo ter s svojimi jezivi in slabimi norčijami izzovejo starše, naj sprejmejo nekaj ukrepov., vztraja Isabelle Fiyoza. — Ne ubogajo, poskušajo si postaviti meje in praviloma to počnejo skozi telo: padejo na tla, si zadajo rane. Telo jih omejuje, če ne obstajajo druge meje. Toda poleg tega, da je nevarno, so te meje neučinkovite, saj otroka ne naučijo ničesar."
Prepovedi pomagajo urediti odnose v družbi, nam omogočajo mirno sobivanje in komunikacijo med seboj. Zakon je razsodnik, ki je poklican reševati konflikte, ne da bi se zatekel k nasilju. Vsi ga spoštujejo in spoštujejo, tudi če v bližini ni "uslužbencev pregona".
Kaj naj naučimo otroka:
- Spoštujte zasebnost vsakega starša posebej in življenje njunega para, spoštujte njihov ozemlje in osebni čas.
- Upoštevajte norme, ki so sprejete v svetu, v katerem živi. Pojasnite, da ne more delati, kar hoče, da je omejen v svojih pravicah in ne more imeti vsega, kar hoče. In da ko imaš nekakšen cilj, moraš to vedno plačati: ne moreš postati slaven športnik, če ne treniraš, ne moreš se dobro učiti v šoli, če ne treniraš.
- Zavedajte se, da pravila obstajajo za vse: tudi odrasli jih upoštevajo. Očitno je, da tovrstne omejitve otroku ne bodo ustrezale. Poleg tega bo zaradi njih občasno trpel, ker je prikrajšan za trenutni užitek. Toda brez teh trpljenj se naša osebnost ne more razviti.