Govor o potapljajočih se otokih že dolgo obstaja kot način opisovanja prihodnjih tveganj, s katerimi se soočajo majhne otoške države. Toda realnost je, da danes te grožnje že postajajo verjetne. Številne majhne otoške države so se zaradi podnebnih sprememb odločile ponovno uvesti prej nepriljubljene politike preselitve in migracije.
Takšna je zgodba božičnega otoka ali Kiribatija, ki leži sredi Tihega oceana – največjega koralnega atola na svetu. Podrobnejši pogled na zgodovino tega otoka osvetli težave, s katerimi se soočajo ljudje, ki živijo na podobnih krajih po vsem svetu, in na neustreznost trenutne mednarodne politike.
Kiribati imajo temno preteklost britanskega kolonializma in jedrskih poskusov. Od Združenega kraljestva so se osamosvojili 12. julija 1979, ko je bila ustanovljena Republika Kiribati za upravljanje skupine 33 otokov, ki se nahajajo na obeh straneh ekvatorja na tem območju. Zdaj se čez obzorje pojavlja še ena grožnja.
Kiribati, ki se na najvišji točki ne dvigne več kot dva metra nad morsko gladino, je eden najbolj podnebno občutljivih naseljenih otokov na planetu. Nahaja se v središču sveta, vendar ga večina ljudi ne more natančno prepoznati na zemljevidu in malo pozna bogato kulturo in tradicijo tega ljudstva.
Ta kultura lahko izgine. Eno od sedmih selitev na Kiribate, bodisi med otoško ali mednarodno, poganjajo okoljske spremembe. Poročilo ZN iz leta 2016 je pokazalo, da je dvig morske gladine v Kiribatiju že prizadel polovico gospodinjstev. Dvigovanje morske gladine povzroča težave tudi pri skladiščenju jedrskih odpadkov v majhnih otoških državah, ostankih kolonialne preteklosti.
Razseljeni ljudje zaradi podnebnih sprememb postanejo begunci: ljudje, ki so bili prisiljeni zapustiti svoje domove zaradi posledic hudih podnebnih dogodkov in se vrniti v normalno življenje drugje, pri čemer so izgubili svojo kulturo, skupnost in moč odločanja.
Ta težava se bo samo še poslabšala. Zaradi vse pogostejših neviht in vremenskih dogodkov je od leta 24,1 po vsem svetu v povprečju razseljenih 2008 milijona ljudi na leto, Svetovna banka pa ocenjuje, da bo do leta 143 dodatnih 2050 milijonov ljudi razseljenih v samo treh regijah: v podsaharski Afriki, južni Aziji in Latinska Amerika.
V primeru Kiribatija je bilo vzpostavljenih več mehanizmov za pomoč prebivalcem otokov. Na primer, vlada Kiribatija izvaja program Migracije z dostojanstvom, da bi ustvarila kvalificirano delovno silo, ki lahko najde dobro službo v tujini. Vlada je leta 2014 kupila tudi 6 hektarjev zemlje na Fidžiju, da bi skušala zagotoviti prehransko varnost, ko se okolje spreminja.
Nova Zelandija je gostila tudi letno loterijo priložnosti, imenovano "Pacific Ballot". Ta loterija je namenjena pomoči 75 državljanom Kiribatija, da se naselijo na Novi Zelandiji na leto. Vendar pa menda kvote niso izpolnjene. Razumljivo je, da ljudje ne želijo zapustiti svojih domov, družin in življenj.
Svetovna banka in ZN medtem trdita, da bi morali Avstralija in Nova Zelandija izboljšati mobilnost sezonskih delavcev in državljanom Kiribatija omogočiti odprto migracijo glede na vplive podnebnih sprememb. Vendar sezonsko delo pogosto ne ponuja velikih možnosti za boljše življenje.
Medtem ko se je dobronamerna mednarodna politika v veliki meri osredotočila na preselitev, namesto da bi zagotovila sposobnost prilagajanja in dolgoročno podporo, te možnosti še vedno ne zagotavljajo resnične samoodločbe prebivalcem Kiribatija. Nagnjeni so k poblagovljenju ljudi tako, da njihovo selitev omejujejo v zaposlitvene načrte.
Pomeni tudi, da lahko koristni lokalni projekti, kot so novo letališče, stalni stanovanjski program in nova strategija morskega turizma, kmalu postanejo odveč. Za zagotovitev, da migracija ne postane nuja, so potrebne realistične in cenovno dostopne strategije za obnovo in ohranitev zemlje na otoku.
Spodbujanje migracij prebivalstva je seveda najcenejša možnost. Ne smemo pa se ujeti v past misli, da je to edini izhod. Ni nam treba pustiti, da se ta otok potopi.
To ni le človeški problem – če bomo ta otok zapustili v morju, bo sčasoma povzročilo globalno izumrtje vrst ptic, ki jih ni nikjer drugje na Zemlji, kot je penica Bokikokiko. Tudi druge majhne otoške države, ki jih ogroža dvig morske gladine, gostijo ogrožene vrste.
Mednarodna pomoč lahko reši številne težave v prihodnosti in reši ta neverjeten in lep kraj za ljudi, nečloveške živali in rastline, vendar zaradi pomanjkanja podpore bogatih držav prebivalci majhnih otoških držav težko razmišljajo o takšnih možnostih. V Dubaju so ustvarili umetne otoke – zakaj ne? Obstaja veliko drugih možnosti, kot so utrjevanje brežin in tehnologije za melioracijo zemljišč. Takšne možnosti bi lahko zaščitile domovino Kiribatija in hkrati povečale odpornost teh krajev, če bi bila mednarodna pomoč držav, ki so povzročile to podnebno krizo, hitrejša in doslednejša.
V času pisanja konvencije ZN o beguncih iz leta 1951 ni bilo mednarodno sprejete definicije »podnebnega begunca«. To ustvarja zaščitno vrzel, saj se degradacija okolja ne šteje za "preganjanje". To je kljub dejstvu, da podnebne spremembe v veliki meri povzročajo dejanja industrializiranih držav in njihova malomarnost pri soočanju z njihovimi ostrimi učinki.
Vrh ZN o podnebnih ukrepih 23. septembra 2019 bo morda začel obravnavati nekatera od teh vprašanj. Toda za milijone ljudi, ki živijo v krajih, ki jih ogrožajo podnebne spremembe, je vprašanje okoljske in podnebne pravičnosti. To vprašanje se ne bi smelo nanašati le na to, ali se obravnavajo grožnje podnebnih sprememb, ampak tudi, zakaj tistim, ki želijo še naprej živeti v majhnih otoških državah, pogosto primanjkuje sredstev ali avtonomije za soočanje s podnebnimi spremembami in drugimi svetovnimi izzivi.