Kuhamo, ker moramo, vozimo otroke v šolo, ker moramo, delamo v plačanih službah, ker nihče drug ne more zagotoviti družine. In zelo se bojimo narediti tisto, kar si resnično želimo. Čeprav bi to razveselilo nas in naše najdražje. Zakaj je tako težko slediti svojim željam in prisluhniti svojemu notranjemu otroku?
»Vera Petrovna, vzemite moje besede resno. Še malo in posledice bodo nepopravljive, «je rekel zdravnik Veri.
Zapustila je turobno stavbo bolnišnice, sedla na klop in verjetno že desetič ponovno prebrala vsebino zdravniškega recepta. Med dolgim seznamom zdravil je najbolj izstopal en recept.
Očitno je bil zdravnik po duši pesnik, priporočilo je zvenelo očarljivo romantično: »Postanite vila sami sebi. Razmislite in uresničite svoje želje. Ob teh besedah je Vera močno zavzdihnila, ni bila videti bolj kot vila kot cirkuški slon kot Maja Plisetskaja.
Prepoved želja
Nenavadno je, da zelo težko sledimo svojim željam. Ali veš zakaj? Bojimo se jih. Da, da, bojimo se skrivnega dela sebe, ki si želi. »Kaj si? ena od mojih strank je nekoč zazijala ob ponudbi, da počne, kar ji je všeč. — Kaj pa sorodniki? Trpeli bodo zaradi moje nepazljivosti!« »Naj moj notranji otrok počne, kar hoče?! Druga stranka je bila jezna. Ne, ne morem tvegati. Kako naj vem, kaj se mu plete po glavi? S posledicami se soočite pozneje.»
Poglejmo razloge, zakaj so ljudje tako ogorčeni že ob misli, da bi svoje želje spremenili v resničnost. V prvi situaciji se nam zdi, da bodo ljubljeni trpeli. Zakaj? Ker jim bomo posvečali manj pozornosti, manj skrbeli zanje. Pravzaprav igramo le vlogo prijazne, skrbne, pozorne žene in matere. In globoko v sebi se imamo za zagrizene egoiste, ki jim ni mar za druge.
Če boste dali prosto pot svojemu »resničnemu jazu«, prisluhnili in sledili svojim najglobljim željam, se bo prevara razkrila, zato za »želene« od zdaj naprej za vedno visi tabla »Vstop prepovedan«. Od kod izvira to prepričanje?
Nekega dne se je petletna Katya preveč zavzela za igro in začela zganjati hrup ter posnemati napad divjih gosi na ubogega Vanjo. Na žalost je hrup zaslišal ravno v času, ko je Katyin bratec zaspal podnevi. V sobo je priletela razjarjena mati: »Glej, tu se igra, za bratca pa ji je vseeno. Ni dovolj, da si želiš! Misliti moramo na druge, ne le nase. Sebično!
Poznan? To je korenina nenaklonjenosti storiti, kar želite.
Svoboda za notranjega otroka
V drugem primeru je situacija drugačna, vendar je bistvo enako. Zakaj se bojimo videti punčko v sebi in vsaj včasih narediti, kar hoče? Ker vemo, da so naše prave želje lahko grozne. Nespodobno, napačno, obsojanja vredno.
Vidimo se kot slabe, napačne, pokvarjene, obsojane. Torej brez želje, brez »poslušaj svojega notranjega otroka«. Prizadevamo si ga utišati, ga zadaviti za vedno, da ne izbruhne in dela napak.
Dima, ki je pri šestih letih z balkona zalival mimoidoče z vodno pištolo, Yura, ki je pri štirih le preskočil jarek in s tem močno prestrašil svojo babico, Aleno, ki se ni mogla upreti in je dosegla ven, da bi se dotaknila mavričnih kamenčkov na vratu mamine prijateljice. Kako je vedela, da so diamanti? Toda nesramen krik in udarec po rokah sta ga za vedno odvrnila od tega, da bi sledil neznanemu impulzu nekje globoko v sebi.
Škoda je le, da se sami ne spomnimo vedno takih situacij, največkrat se razkrijejo na srečanju s psihologom.
Družba nezaupanja
Ko ne sledimo svojim željam, se prikrajšamo za veselje in ugodje. Življenje spreminjamo v neskončen “moram”, pa nikomur ni jasno. Ja, veselje je. Nezavedno ne zaupajo vase, si mnogi niti enkrat ne bodo oddahnili. Poskusite jim povedati, naj se pogosteje sprostijo. »Kaj pa ti! Če se uležem, ne bom več vstala,« mi reče Slava. "Ostal bom ležati kot krokodil, ki se pretvarja, da je hlod." Samo krokodil oživi ob pogledu na plen, jaz pa bom za vedno ostal klada.
Kaj ta oseba verjame? Dejstvo, da je popoln lenuh. Tu se Slava vrti, vrti, sopiha, rešuje milijon nalog hkrati, če le ne ustavi in ne pokaže »pravega sebe«, lenuha in parazita. Da, tako je moja mama v otroštvu klicala Slavo.
Zelo boleče postane od tega, kako slabo mislimo o sebi, koliko se ponižamo. Kako ne vidimo luči, ki je v duši vsakega. Ko ne zaupaš sebi, ne moreš zaupati drugim.
Tukaj je družba nezaupanja. Nezaupanje do zaposlenih, katerih čas prihoda in odhoda je nadzorovan s posebnim programom. Zdravnikom in učiteljem, ki nimajo več časa zdraviti in poučevati, ker morajo namesto tega izpolniti oblak papirjev. In če tega ne izpolnite, kako bodo vedeli, da zdravite in poučujete pravilno? Nezaupanje do bodočega zakonca, ki mu zvečer izpoveš ljubezen do groba, zjutraj pa prosiš za podpis zakonske pogodbe. Nezaupanje, ki zleze v vse kote in razpoke. Nezaupanje, ki oropa človeštvo.
Nekoč v Kanadi so naredili socialno študijo. Prebivalce Toronta smo vprašali, ali verjamejo, da lahko dobijo izgubljeno denarnico nazaj. »Da« je odgovorilo manj kot 25 % vprašanih. Nato so raziskovalci vzeli in "izgubili" denarnice z imenom lastnika na ulicah Toronta. Vrnjeno 80 %.
Želeti je koristno
Boljši smo, kot mislimo, da smo. Je možno, da Slava, ki obvlada vse in vse, ne bo več vstala, če si bo dovolila ležati? Čez pet dni, deset, na koncu mesec, bo želel skočiti in to narediti. Karkoli, ampak naredi to. A tokrat zato, ker je tako hotel. Bo Katya sledila svojim željam in zapustila otroke in moža? Obstaja velika verjetnost, da bo šla na masažo, obiskala gledališče, nato pa se bo želela (hoče!) vrniti k svoji družini in svoje najdražje pogostiti z okusno večerjo.
Naše želje so veliko čistejše, višje, svetlejše, kot si sami mislimo o njih. In usmerjeni so v eno stvar: v veselje. Ali veste, kaj se zgodi, ko je človek poln veselja? Izžareva jo na okolico. Mati, ki je preživela iskren večer s svojim dekletom, bo namesto godrnjanja "kako sem utrujena od tebe", delila to veselje s svojimi otroki.
Če niste navajeni, da bi si privoščili užitek, ne izgubljajte časa. Takoj zdaj vzemite pisalo, kos papirja in napišite seznam 100 stvari, ki me lahko osrečijo. Dovolite si narediti eno stvar na dan, trdno prepričani, da s tem izpolnjujete najpomembnejše poslanstvo: napolnite svet z veseljem. Po šestih mesecih poglejte, koliko sreče vas je napolnilo in preko vas tudi vaše najdražje.
Leto kasneje je Vera sedela na isti klopi. Modra zloženka z receptom je bila že dolgo nekje izgubljena in ni bila potrebna. Vse analize so se vrnile v normalno stanje, v daljavi za drevesi pa je bilo videti napis nedavno odprte agencije Vera »Postani vila sama sebi«.