Italijanski tartuf (Tuber magnatum)
- Oddelek: Ascomycota (Ascomycetes)
- Pododdelek: Pezizomikotina (Pezizomycotins)
- Razred: Pezizomicete (Pezizomycetes)
- Podrazred: Pezizomycetidae (Pezizomycetes)
- Vrstni red: Pezizales (Pezizales)
- Družina: Tuberaceae (tartufi)
- Rod: gomolj (tartuf)
- Vrsta: Tuber magnatum (italijanski tartuf)
- Pravi beli tartuf
- Piemontski tartuf – iz regije Piemont v severni Italiji
Italijanski tartuf (T. tuber magnatum) je goba iz rodu tartufov (lat. Tuber) iz družine tartufov (lat. Tuberaceae).
Plodovi (modificirani apoteciji) so podzemni, v obliki nepravilnih gomoljev, običajno veliki 2–12 cm in težki 30–300 g. Občasno se najdejo primerki, ki tehtajo 1 kg ali več. Površina je neenakomerna, prekrita s tanko žametno kožo, ki se ne loči od celuloze, svetlo oker ali rjavkaste barve.
Meso je čvrsto, belkasto do rumeno sivo, včasih z rdečkastim odtenkom, z belim in kremasto rjavim marmoriranim vzorcem. Okus je prijeten, vonj je pikanten, spominja na sir s česnom.
Trosni prah rumenkasto rjav, trosi 40×35 µm, ovalni, mrežasti.
Italijanski tartuf tvori mikorizo s hrastom, vrbo in topolom, najdemo ga tudi pod lipami. Raste v listnatih gozdovih z rahlo apnenčasto zemljo na različnih globinah. Najpogostejši je v severozahodni Italiji (Piemont) in sosednjih regijah Francije, najdemo ga v srednji Italiji, srednji in južni Franciji ter na drugih območjih južne Evrope.
Sezona: poletje – zima.
Te gobe nabirajo, tako kot črne tartufe, s pomočjo mladih prašičev ali dresiranih psov.
Beli tartuf (Choiromyces meandriformis)
Troicki tartuf najdemo tudi pri nas, užiten, vendar ni cenjen kot pravi tartuf.
Italijanski tartuf – užitna goba, poslastica. V italijanski kuhinji se beli tartufi uporabljajo skoraj izključno surovi. Nastrgane na posebnem strgalu dodajamo omakam, uporabljamo kot začimbo k različnim jedem – rižotam, umešanim jajcem itd. Tartufe, narezane na tanke rezine, dodajamo mesnim in gobovim solatam.