V londonski podzemni železnici se je zgodila nenavadna akcija: potnikom so predstavili "Tube Chat?" značke. (»Pogovoriva se?«), ki jih spodbuja, da več komunicirajo in so odprti za druge. Britanci so bili skeptični glede ideje, a publicist Oliver Burkeman vztraja, da je smiselna: počutimo se srečnejši, ko se pogovarjamo z neznanci.
Vem, da tvegam izgubo britanskega državljanstva, ko rečem, da občudujem dejanje Američana Jonathana Dunna, pobudnika programa Let's Talk? Ali veste, kako se je odzval na sovražni odnos Londončanov do njegovega projekta? Naročil sem dvakrat več značk, novačil prostovoljce in spet hitel v boj.
Ne razumite me narobe: kot Britanec sem najprej pomislil, da je treba tiste, ki ponujajo več komuniciranja z zunanjimi ljudmi, zapreti brez sojenja. Toda če dobro pomislite, je to še vedno čudna reakcija. Na koncu dejanje ne izsiljuje nezaželenih pogovorov: če niste pripravljeni komunicirati, ne nosite značke. Pravzaprav se vse trditve zvedejo na ta argument: boleče nam je gledati, kako drugi potniki, ki nerodno jecljajo, poskušajo začeti dialog.
Če pa nas tako zgrozi pogled na ljudi, ki se prostovoljno vključijo v običajen pogovor v javnosti, morda nimajo težav?
Zavrniti zamisel o komunikaciji s tujci pomeni kapitulirati pred nesramnimi
Kajti resnica je, sodeč po rezultatih raziskave ameriške učiteljice in komunikologinje Keo Stark, da dejansko postanemo srečnejši, ko se pogovarjamo z neznanci, četudi smo vnaprej prepričani, da tega ne prenesemo. To temo je mogoče zlahka približati problemu kršenja meja, predrznega uličnega nadlegovanja, vendar Keo Stark takoj pojasni, da ne gre za agresiven vdor v osebni prostor - takšnih dejanj ne odobrava.
V svoji knjigi Ko se srečajo neznanci pravi, da je najboljši način za spopadanje z neprijetnimi, nadležnimi oblikami interakcije med neznanci spodbujanje in razvijanje kulture odnosov, ki temelji na občutljivosti in empatiji. Popolnoma zavračanje ideje o komunikaciji z neznanci je bolj podobno kapitulaciji pred nesramnimi. Srečanja s tujci (v njihovi pravi inkarnaciji, pojasnjuje Keo Stark) se izkažejo za »lepe in nepričakovane postanke v običajnem, predvidljivem toku življenja ... Nenadoma imate vprašanja, za katera ste mislili, da že poznate odgovore«.
Poleg utemeljenega strahu pred nadlegovanjem nas ideja o tovrstnih pogovorih odvrne, verjetno zato, ker se skrivata dve skupni težavi, ki nam preprečujeta, da bi bili srečni.
Upoštevamo pravilo, čeprav nam ni všeč, ker mislimo, da ga drugi odobravajo.
Prvi je, da smo slabi v »afektivnem napovedovanju«, torej ne znamo napovedati, kaj nas bo osrečilo, »ali je igra vredna sveče«. Ko so raziskovalci prosili prostovoljce, naj si predstavljajo, da se na vlaku ali avtobusu pogovarjajo z neznanci, so bili večinoma zgroženi. Ko so jih prosili, naj to storijo v resničnem življenju, so veliko bolj verjetno rekli, da jim je potovanje všeč.
Druga težava je pojav »pluralistične (večkratne) nevednosti«, zaradi katere se držimo nekega pravila, čeprav nam ne ustreza, ker menimo, da ga drugi odobravajo. Medtem pa ostali razmišljajo povsem enako (z drugimi besedami, nihče ne verjame, vsi pa mislijo, da vsi verjamejo). In izkazalo se je, da vsi potniki v avtomobilu molčijo, čeprav v resnici nekateri ne bi imeli nič proti pogovoru.
Mislim, da skeptiki ne bodo zadovoljni z vsemi temi argumenti. Sama sem bila komaj prepričala, zato moji zadnji poskusi komuniciranja z neznanci niso bili preveč uspešni. A vseeno pomislite na afektivno napovedovanje: raziskave kažejo, da našim lastnim napovedim ni mogoče zaupati. Torej ste precej prepričani, da nikoli ne boste oblekli Let's Talk? Mogoče je to le znak, da bi bilo vredno.
Vir: The Guardian.
O avtorju: Oliver Burkeman je britanski publicist in avtor Protistrupa. Protistrup za nesrečno življenje« (Eksmo, 2014).