Mycena meliaceae (Mycena meliigena) fotografija in opis

Micena meliaceae (Mycena meliigena)

:

• Agaricus meliigena
• Prunulus meliigena

Glava: 5-8, lahko tudi do 10 milimetrov v premeru. Oblika je parabolična do izbočena, zgornji del klobuka je pogosto rahlo sploščen v sredini ali celo rahlo udrt. Izrazito razbrazdano, prosojno-progasto. Prekrit z belkasto prevleko, daje vtis zmrzali. Barva rdečkasta, rjavkasto roza, rdečkasto vijolična, temno vijolična, bledo rjava z lila odtenkom, bolj rjava v starosti.

plošče: prirasla z zobcem, prirasla ali rahlo navzgor, redka (6-14 kosov, štejemo samo tiste, ki segajo do stebla), široka, s konveksnim ožjim drobno nazobčanim robom. Plošče so kratke, malo segajo do nog, zaobljene. Pri mladih gobah bledo, belkasto, belkasto, nato "sepia" barve (svetlo rjava barva iz črnilne vrečke morskega mehkužca, sepia), bledo rjava, sivo-rjava, bež-rjava, umazano bež, rob je vedno bolj bled .

Leg: tanek in dolg, od 4 do 20 milimetrov dolg in 0,2-1 mm debel, ukrivljen ali, redkeje, enakomeren. Krhek, nestabilen. Enobarvna s klobukom. Pokrit je z enakim zmrzali podobnim premazom kot klobuk, včasih večji, kosmičast. S starostjo plošča izgine, noga postane gola, sijoča, na dnu ostane tanka dolga bela vlaknasta pubescenca.

Celuloza: zelo tanek, prosojen, belkast, belkasto bež, voden.

Okus: neznano.

vonj: nerazločljivo.

trosni prah: bela.

Bazidi: 30-36 x 10,5-13,5 µm, dvo- in štirisporni.

Spor: gladka, amiloidna, od sferične do skoraj sferične; iz 4-spornih bazidijev 8-11 x 8-9.5 µm, iz 2-spornih bazidijev do 14.5 µm.

Ni podatkov. Goba nima hranilne vrednosti.

Praviloma raste na z mahom poraslem lubju različnih živih listavcev. Najraje hraste.

Obdobje plodov pade na drugo polovico poletja in do pozne jeseni. Melia mycena je precej razširjena v gozdovih Evrope in Azije, vendar velja za redko vrsto, ki je navedena v rdečih knjigah mnogih držav.

V vlažnem in ne zelo hladnem jesenskem vremenu se Mycena meliaceae nenadoma v velikem številu pojavi iz lubja, pogosto med lišaji in mahovi, in ne neposredno z drevesa. Vsak hrastov podstavek jih ima lahko na stotine. Vendar je to zelo kratkotrajna, minljiva lepota. Takoj, ko izgine visoka vlažnost, izgine tudi Mycena meliigena.

Mycena corticola (Mycena corticola) – po nekaterih virih velja za sinonim za Mycena meliigena, po nekaterih sta različni vrsti, Melian – evropska, Cork – severnoameriška.

Mycena pseudocorticola (Mycena pseudocorticola) raste v enakih razmerah, ti dve miceni lahko pogosto najdemo skupaj na istem deblu. M. pseudocorticola velja za pogostejšo vrsto. Mladih, svežih primerkov obeh vrst ni težko ločiti, micenska psevdokorja ima modrikaste, sivo modrikaste tone, oba pa s staranjem postajata bolj rjavkasta in ju je makroskopsko težko prepoznati. Tudi mikroskopsko sta si zelo podobna.

Rjave barve pri starejših primerkih lahko povzročijo zamenjavo z M. supina (Fr.) P. Kumm.

M. juniperina (brin? brin?) ima bledo rumenkasto rjav klobuk in raste na navadnem brinu (Juniperus communis).

Foto: Tatjana, Andrej.