Za mnoge vegane in vegetarijance ni skrivnost, da se v kmetijstvu včasih uporabljajo gnojila, ki so industrijsko izdelana iz ... živalskih ostankov. Poleg tega je znano, da so nekatera gnojila (»pesticidi«) smrtonosna za žuželke, črve in male glodavce, zato zelenjave, pridelane na takšnih gnojilih, strogo gledano, ni mogoče šteti za povsem etičen izdelek. Spletna stran uglednega britanskega časopisa The Guardian, ki pogosto pokriva vegetarijanstvo, je bila vroča tema razprav.
»Ribe, kri in kosti« je tisto, s čimer se gnoji zelenjava, menijo nekateri najbolj pesimistični vegani. Jasno je, da so tudi organski ostanki, ki jih nekatere kmetije vnašajo v tla, že stranski produkt zakola in gnojenje tal samo po sebi ne more biti cilj zakola ali neetične živinoreje. Vendar tudi ob upoštevanju tega dejstva se v veganski skupnosti seveda nihče ne navdušuje nad možnostjo uživanja klavnih izdelkov, čeprav posredno, posredovano, pa vendar!
Na žalost je problem, ki ga izpostavijo britanski novinarji in blogerji, več kot aktualen tudi pri nas. Sumi, da je zelenjavo mogoče pridelovati »na krvi«, veljajo namreč za vso zelenjavo iz supermarketov in z velikih (in zato najverjetneje z industrijskimi gnojili) kmetij. Se pravi, če kupite "mrežni", vegetarijanski izdelek z blagovno znamko, skoraj zagotovo ni XNUMX% vegetarijanski.
Kupovanje sadja in zelenjave s certifikatom »organsko« ni zdravilo. Morda se sliši neetično, a priznajte, da pravzaprav ni nič bolj »organskega« kot rogovi in kopita nesrečnega goveda, ki je svoje zadnje zatočišče že našlo na krožniku mesojedca … To je res žalostno, sploh ker formalno (vsaj pri nas) kmetiji ni treba na embalaži svojih zelenjavnih ali sadnih izdelkov posebej navesti, ali so bili pridelani z gnojili, ki vsebujejo živalske sestavine. Takšni izdelki imajo lahko celo svetlo nalepko »100% vegetarijanski izdelek«, kar v nobenem primeru ne krši zakona.
Kaj je alternativa? Na srečo vse kmetije – tako na zahodu kot pri nas – ne uporabljajo ostankov živali za gnojenje polj. Nemalokrat »zares zelene« njive obdelujejo ravno majhne, zasebne kmetije – ko njivo obdeluje kmečka družina ali celo en samostojni mali podjetnik. Takšni izdelki so na voljo in so cenovno zelo ugodni, predvsem prek posebnih spletnih trgovin, ki ponujajo tako »košarice« kmetijskih izdelkov proizvajalca kot različne naravne kmetijske izdelke na težo. Žal pa ima potrošnik dejansko le v primeru sodelovanja s posameznimi, malimi podjetniki možnost, da se neposredno obrne na kmeta in se pozanima – kako pognoji svojo njivo lepih veganskih paradižnikov – s kompostom, z gnojem ali je to » kopitni rogovi« in ribji ostanki? Mislim, da obstajajo ljudje, ki niso preveč leni, da bi porabili nekaj časa in preverili, kako je izdelek, ki konča na njihovi mizi, sprejet. Ker razmišljamo o tem, kaj jemo, ali ni logično pomisliti, kako je bilo pridelano?
Pravzaprav obstaja veliko etičnih »100 % zelenih« kmetij. Uporaba gnojil samo rastlinskega izvora (kompost ipd.), pa tudi tistih, pridobljenih na način, ki ne pomeni ubijanja ali neetičnega izkoriščanja živali (na primer pripravljen konjski gnoj), je povsem realna, praktična in že vrsto let uporabljajo številni kmetje v vseh državah sveta. Da ne govorimo o tem, da je taka praksa etična, potem – če seveda govorimo o majhnih kmetijah – tudi s komercialnega vidika ni uničujoča.
Kako lahko pridelate resnično etično zelenjavo, ki ni gnojena z živalskimi sestavinami? Najprej zavrnite gotova, industrijska gnojila – razen če seveda niste 100% prepričani, da ne vsebujejo klavniških odpadkov. Že od pradavnine so ljudje med drugim uporabljali etične in celo povsem rastlinske recepte za pripravo gnojil – najprej različne vrste pripravljenih gnojevk in zeliščnih kompostov. Na primer, pri nas se pogosto uporablja kompostno gnojilo iz gabeza. V Evropi se detelja pogosto uporablja za gnojenje tal. Uporabljajo se tudi različni komposti iz kmetijskih odpadkov rastlinskega izvora (vrhovi, očiščeni itd.). Za zaščito pred glodavci in parazitskimi insekti lahko namesto kemikalij uporabimo mehanske ovire (mreže, rovi ipd.) ali pa neposredno na njivo posadimo družne rastline, ki so neprijetne za to vrsto glodalcev ali insektov. Kot kaže dolgoletna praksa, absolutno vedno obstaja »zelena«, humana alternativa uporabi morilske kemije! Navsezadnje le popolna zavrnitev uporabe že pripravljenih gnojil in insekticidov zagotavlja resnično zdrav izdelek, ki ga lahko brez skrbi uživajo in dajo otrokom.
V evropskih državah se zelene metode že več kot 20 let uporabljajo na industrijski ravni, v etičnem kmetovanju. ์Takšni izdelki so prostovoljno označeni kot "brez zalog" ali "vegansko kmetovanje". Toda na žalost tudi v napredni Evropi še zdaleč ni vedno mogoče od prodajalca izvedeti, kako natančno je bila pridelana ta ali ona zelenjava ali sadje.
Tudi pri nas veliko kmetov prideluje zelenjavo na etični način – bodisi iz komercialnih ali etičnih razlogov – težava je le pridobiti informacije o takih kmetijah. Na srečo imamo tako kmete kot zasebne kmetije, ki posebej gojijo resnično 100-odstotno etične izdelke. Razloga za paniko torej ni, če pa želite biti res prepričani, se morate vnaprej pozanimati o poreklu rastlinske hrane, ki jo kupujete.