Pogosto slišimo: ponoči se bolje misli, ponoči bolje dela ... Kaj nas pritegne v romantiko temnega časa dneva? In kaj se skriva za potrebo po nočnem življenju? O tem smo povprašali strokovnjake.
Izbrali so nočno delo, ker je »podnevi vse drugače«; pravijo, da se vse najbolj zanimive stvari začnejo dogajati ravno takrat, ko gredo vsi spat; spijo pozno, saj med »potovanjem na rob noči« skozi žarke zore vidijo neskončne možnosti. Kaj se pravzaprav skriva za to običajno težnjo po odlaganju spanja?
Julia se "zbudi" ob polnoči. Pride v hotel s tremi zvezdicami v središču mesta in tam ostane do jutra. Pravzaprav nikoli ni šla spat. Dela kot receptorka v nočni izmeni, ki se konča ob zori. »Delo, ki sem si ga izbral, mi daje občutek neverjetne, ogromne svobode. Ponoči si pridobim nazaj prostor, ki mi dolgo ni pripadal in ki so ga na vso moč zanikali: starši so se držali stroge discipline, da ne bi izgubili niti ene ure spanja. Zdaj po službi čutim, da imam še cel dan pred sabo, cel večer, celo življenje.
Sove potrebujejo noč, da živijo polnejše in intenzivnejše življenje brez vrzeli.
»Ljudje pogosto potrebujejo noč, da dokončajo tisto, česar niso opravili čez dan,« pravi Piero Salzarulo, nevropsihiater in direktor laboratorija za raziskave spanja na Univerzi v Firencah. "Človek, ki čez dan ni dosegel zadovoljstva, upa, da se bo čez nekaj ur kaj zgodilo, in tako razmišlja o tem, da bi živel polnejše in intenzivnejše življenje brez vrzeli."
Živim ponoči, torej obstajam
Po prenatrpanem dnevu, ko ste med krajšim odmorom za kosilo v naglici vzeli sendvič, postane noč edini čas za družabno življenje, ne glede na to, ali ga preživite v lokalu ali na internetu.
38-letni Renat podaljša svoj dan za 2-3 ure: »Ko se vrnem iz službe, se moj dan, bi lahko rekli, šele začenja. Sprostim se tako, da listam revijo, za katero čez dan nisem imela časa. Kuham večerjo med brskanjem po katalogih eBay. Poleg tega se vedno najde kdo, s katerim se lahko srečate ali pokličete. Po vseh teh aktivnostih pride polnoč in čas je za kakšno televizijsko oddajo o slikarstvu ali zgodovini, ki mi daje energijo še za dve uri. To je bistvo nočnih sov. Nagnjeni so k odvisnosti od uporabe računalnika zgolj za komunikacijo v družbenih omrežjih. Vse to je krivec rasti internetne aktivnosti, ki se začne ponoči.
Čez dan smo bodisi zaposleni bodisi z delom bodisi z otroki in na koncu nimamo časa zase.
42-letna učiteljica Elena potem ko mož in otroci zaspijo, gre na Skype, da "klepeta z nekom." Po mnenju psihiatra Maria Mantera (Mario Mantero) se za tem skriva določena potreba po potrditvi lastnega obstoja. "Čez dan smo zaposleni bodisi z delom bodisi z otroki in posledično nimamo časa zase, nimamo občutka, da smo del nečesa, kot del življenja." Kdor ponoči ne spi, se boji, da bi kaj izgubil. Za Gudrun Dalla Via, novinarko in avtorico Sladkih sanj, "gre za vrsto strahu, ki vedno skriva željo po nečem slabem." Lahko si rečete: »Vsi spijo, jaz pa ne. Torej sem močnejši od njih."
Takšna misel je za vedenje mladostnikov povsem naravna. Lahko pa nas takšno vedenje vrne tudi v otroške muhe, ko kot otroci nismo hoteli spati. »Nekateri ljudje imajo napačno iluzijo, da imajo z zavračanjem spanja možnost izraziti svojo vsemogočnost,« pojasnjuje Mauro Mancia, psihoanalitik in profesor nevrofiziologije na Univerzi v Milanu. "Dejstvo je, da spanje olajša asimilacijo novega znanja, izboljša spomin in zadrževanje ter zato poveča kognitivne sposobnosti možganov, kar olajša nadzor nad lastnimi čustvi."
Ostanite budni, da se izognete strahom
"Na psihološki ravni je spanje vedno ločitev od resničnosti in trpljenja," pojasnjuje Mancha. »To je problem, s katerim se ne more vsak spopasti. Mnogi otroci se težko soočijo s to ločitvijo od realnosti, kar pojasnjuje njihovo potrebo po ustvarjanju nekakšnega »predmeta sprave« zase – plišastih igrač ali drugih predmetov, ki jim je pripisan simbolni pomen prisotnosti matere, ki jih pomirja med spanjem. V odrasli državi je tak "predmet sprave" lahko knjiga, TV ali računalnik.
Ponoči, ko je vse tiho, človek, ki vse odloži na pozneje, najde moč, da naredi zadnji pritisk in vse pripelje do konca.
43-letna Elizaveta, dekoraterka, ima težave s spanjem že od otroštva., natančneje, odkar se je rodila njena mlajša sestra. Zdaj gre spat zelo pozno in vedno ob zvoku delujočega radia, ki ji več ur deluje kot uspavanka. Odlaganje spanja sčasoma postane trik, da se izognete soočenju s samim seboj, s svojimi strahovi in svojimi mučnimi mislimi.
28-letni Igor dela kot nočni čuvaj in pravi, da se je za to službo odločil, ker je zanj "občutek nadzora nad tem, kar se dogaja ponoči, veliko močnejši kot podnevi."
"Ljudje, ki so nagnjeni k depresiji, ponavadi najbolj trpijo zaradi te težave, kar je lahko posledica čustvenih pretresov, ki so jih doživeli v otroštvu," pojasnjuje Mantero. "Trenutek, ko zaspimo, nas poveže s strahom pred osamljenostjo in z najbolj krhkimi deli naše čustvenosti." In tu se krog sklene z "nespremenljivo" funkcijo nočnega časa. Gre za to, da se »zadnji poriv« vedno izvede ponoči, kar je področje vseh velikih odlašalcev, podnevi tako raztresenih, ponoči pa tako zbranih in discipliniranih. Brez telefona, brez zunanjih dražljajev, ko je vse tiho, človek, ki vse odloži na pozneje, najde moč, da naredi zadnji pritisk, da se skoncentrira in dokonča najtežje stvari.