Otroke je treba »plemenito zanemarjati«, pravi švicarski psihoterapevt Allan Guggenbühl. Zagovarja, da bi otroke manj razvajali in jim dali več svobode. Mnogi starši se za to izjemno težko odločijo, saj družba pritiska od vsepovsod. Strah pred slabim, nepazljivim, brezbrižnim je prevelik in popolnoma nejasno je, kako se ga znebiti.
Švicarski psihoterapevt za razliko od mnogih drugih avtorjev iz lastne terapevtske prakse pozna strahove mnogih očetov in mater. Zdi se jim, da svojega otroka ne vzgajajo dovolj dobro in pozorno, da bi mirno obstajali v naši »neoliberalni družbi«.
Allan Guggenbühl v filmu Najboljše za mojega otroka. Kako svojim otrokom prikrajšamo otroštvo« vabi mame in očete k pogumu in se močno zavzema za pravico otrok do razigranega otroštva in spontane, kaotične mladosti, v kateri se lahko preizkusijo in delajo napake.
Vztraja pri popuščanju nadzora in povedati odraslim: manj šole, manj zadržkov, več prostega prostora, bolj dobrohotno zanemarjanje staršev in več brezciljnega »tavanja« otroka. Navsezadnje starši, ne glede na to, kako žalostno je bilo to prebrati, ne vedo nujno bolje kot njihov otrok o pravi odločitvi za njegovo prihodnje življenje.
Mladostniki nočejo več, da bi njihovo prihodnost oblikovali in gradili odrasli, želijo jo oblikovati sami,« piše avtor.
Pomanjkanje svobode otrok
Kaj se bo zgodilo z otroki, ki imajo zdaj vse? Bodo postali samozadovoljni egocentriki ali nemočni odrasli? Najprej se je treba bati njihovega neuspeha, je prepričana psihoterapevtka.
»Otrokom delaš medvedjo uslugo, ko odstraniš vse ovire na njihovi poti in nenehno izpolnjuješ vse njihove potrebe. Začnejo čutiti, da bi moralo okolje izpolniti njihove želje, in ni pošteno, če ne. Toda življenje je lahko težko in protislovno."
Toda ali ni v ozadju fenomena »helikopterskih staršev« (ta izraz se je rodil kot podoba mater in očetov, ki večno krožijo nad otrokom) poskus zaščititi otroka pred tem nepoštenim svetom? Jasno je, da starši svojemu otroku želijo najboljše.
Število otrok v družinah se je zmanjšalo, starost staršev pa se je povečala. Starejši starši se bolj bojijo za svoje otroke - to je dejstvo. En sam otrok tvega, da bo postal čustveno nabit projekt. Poleg tega imajo takšni starši več časa za otroka, kar mu gre pogosto na stran.
Otroci so se nehali prosto igrati na ulici. Za stik z vrstniki zadostujejo njihovi mobilni telefoni. Pot v šolo zdaj izvajajo storitve "mami-taksi". Gugalnice in tobogani na igriščih so polni otrok, ki so nenehno pod nadzorom staršev ali varušk.
Prosti čas otroka - od predšolskega otroka do diplomanta - je togo organiziran, vsaka potegavščina ali najstniški eksperiment takoj postane družbeno nesprejemljiva in se razlaga kot patologija in celo duševna motnja.
Potem pa se postavlja vprašanje: koliko svobode potrebuje otrok in koliko skrbi? Kje je zlata sredina? »Otroci potrebujejo skrbnike, na katere se lahko zanesejo,« pravi Allan Guggenbühl. — Vendar ne potrebujejo odraslih, ki jim vsiljujejo različne programe. Otroci naj izberejo svoje interese.
Delo, ne samo študij
Kaj potrebujejo otroci, da so srečni? Allan Guggenbühl pravi, da potrebujejo ljubezen. Veliko ljubezni in načelnega sprejema s strani staršev. Potrebujejo pa tudi tujce, ki bodo z njimi komunicirali in jih postopoma uvajali v svet. In tu igra šola pomembno vlogo. Vendar ima psiholog tudi tukaj zadržke.
Učiti se morate, vendar si privoščite odmor za druge koristne dejavnosti. Otroško delo? To bi bila rešitev! postulira züriški psihoterapevt. »Od devetega leta dalje izdajajte časopise enkrat na teden, namesto da bi hodili v šolo. In tako je trajalo več mesecev." To bo razširilo otrokove možnosti.
Uporabljate ga lahko pri delu v skladišču, delu na terenu ali v manjših komercialnih primerih — na primer delo s krajšim delovnim časom v trgovini pri razlaganju blaga na regale, pomoč pri blagajni, storitve čiščenja in svetovanje za stranke. Restavracije ponujajo veliko možnosti za zaslužek.
Plača po mnenju avtorja knjige ne bi smela ustrezati ravni odraslih, vendar bi morala biti z vidika otroka pomembna. Guggenbühl je prepričan, da bo to otrokom omogočilo zavedanje resnične odgovornosti in učinkovitosti v svetu odraslih.
Vendar pa je problem Guggenbuhlove knjige in številnih podobnih učbenikov za starševstvo v tem, da se njeni sklepi nanašajo le na podskupino populacije, pravijo kritiki. Ob pogledu na police v knjigarnah bi lahko kdo pomislil, da sta nadzor in spodbujanje evropskih staršev velik družbeni problem.
V resnici še zdaleč ni tako. Veliko bolj pereče vprašanje je, da na primer v Nemčiji 21 % vseh otrok živi trajno v revščini. V Bremnu in Berlinu je vsak tretji otrok reven, tudi v bogatem Hamburgu vsak peti otrok živi pod pragom revščine. In kakšna bo takšna statistika, če pogledate Rusijo?
Otroci, ki živijo pod pragom revščine, so nenehno v psihičnem stresu, utesnjenih življenjskih razmerah, njihovi starši nimajo denarja za zdravo hrano, izobraževanje, hobije in počitnice. Vsekakor jim ne grozi razvajenost in ugajanje muhavosti. Lepo bi bilo, če bi svetovalci med otroškimi in mladostniškimi psihoterapevti svoj čas in pozornost namenili tudi temu vidiku otroštva.