»Nekateri se tako navadijo na svoje težave in nezdravo vedenje, da se niso pripravljeni ločiti od njih,« pravi psihiater in psihoanalitik Charles Turk, ki se s psihoanalizo ukvarja že več kot 20 let.
Ko je bil Charles Turk študent medicine in pripravnik v bolnišnici, je opazil, da pogosto bolniki, ki so fizično okrevali, še vedno doživljajo čustveno stisko. Potem ga je najprej začela zanimati psihiatrija, ki je takim trenutkom pač pozorna.
Izobraževal se je, preden je psihiatrija "ponovno odkrila delovanje možganov", večina njegovih učiteljev in nadzornikov pa se je specializirala za psihoanalizo - to je vnaprej določilo njegovo izbiro.
Charles Turk še danes v svoji praksi združuje obe smeri - psihiatrijo in psihoanalizo. Njegovo delo je prejelo priznanje v strokovnem krogu. Leta 1992 je prejel nagrado Nacionalne zveze za duševno bolne, strokovne organizacije psihiatrov. Leta 2004 — še ena nagrada mednarodne psihoanalitične organizacije International Federation for Psychoanalytic Education.
Kako se psihoanaliza razlikuje od psihoterapije?
Charles Turk: Po mojem mnenju psihoterapija pomaga odpraviti simptome, ki človeka motijo. Po drugi strani pa je cilj psihoanalize prepoznati in razrešiti notranje konflikte, na katerih temeljijo ti simptomi.
Kako točno psihoanaliza pomaga bolnikom?
Omogoča vam, da ustvarite varen prostor, stranka pa se lahko svobodno pogovarja o temah, o katerih še nikoli z nikomer ni razpravljal — medtem ko se analitik v proces ne vmešava.
Opišite proces psihoanalize. Kako točno delate s strankami?
Ne dajem nobenih formalnih navodil, ampak stranki ustvarim varen prostor in ga subtilno usmerjam ter spodbujam, da ta prostor zapolni na način, ki bo zanj najbolj koristen. Osnova tega dela so »proste asociacije«, ki jih stranka izraža v procesu. Ima pa vso pravico, da zavrne.
Kako se človek ob prvem obisku strokovnjaka odloči med psihoanalizo in drugimi oblikami terapije?
Najprej mora razmisliti, kaj točno ga moti. Nato se odločite, kaj želi dobiti od dela s strokovnjakom. Preprosto, da ublažite ali se znebite simptomov težave ali da globlje preučite in raziščete svoje subjektivno stanje.
Kako se delo psihoanalitika razlikuje od tega, kar ponujajo strokovnjaki drugih področij in metod?
Ne svetujem, ker psihoanaliza vabi človeka, da v sebi najde ključ — in ga že ima — od zapora, ki si ga je zgradil. Trudim se, da ne predpisujem zdravil, čeprav lahko v nekaterih primerih igrajo tudi pomembno vlogo v celotnem procesu zdravljenja.
Povejte nam o svoji osebni izkušnji s psihoanalitikom.
Medtem ko sem sama ležala na kavču, mi je psihoanalitik ustvaril tisti zelo varen prostor, v katerem sem lahko našel sredstva in rešitve, da se znebim občutkov odtujenosti, strahu, obsesivne trme in depresije, ki so me dolgo mučili. Zamenjalo ga je »navadno človeško nezadovoljstvo«, ki ga je Freud obljubljal svojim pacientom. V svoji praksi poskušam enako narediti za svoje stranke.
Strankam nikoli ne obljubim več, kot jim zagotovo lahko dam.
Komu lahko po vašem mnenju pomaga psihoanaliza?
Na našem področju velja, da obstaja določen nabor meril, po katerih se lahko določi, kdo je primeren za psihoanalizo. Domneva se, da je metoda lahko potencialno nevarna za "ranljive posameznike". Prišel pa sem do drugačnega stališča in verjamem, da je nemogoče predvideti, komu bo psihoanaliza koristila in komu ne.
S svojimi strankami poskušam nevsiljivo začeti psihoanalitičnega dela in ustvariti ustrezne pogoje. Kadar koli lahko zavrnejo, če menijo, da jim je to pretežko. Na ta način se je mogoče izogniti tako imenovanim "nevarnostim".
Nekateri se tako navadijo na svoje težave in nezdravo vedenje, da jih niso pripravljeni izpustiti. Psihoanaliza pa je lahko koristna za vsakogar, ki želi razumeti, zakaj se vedno znova znajde v enakih neprijetnih situacijah, in je odločen, da to odpravi. In želi se znebiti izkušenj in neprijetnih manifestacij, ki zastrupljajo njegovo življenje.
Imel sem nekaj pacientov, ki so v prejšnji terapiji zašli v slepo ulico, a smo po dolgem delu uspeli izboljšati njihovo stanje – lahko so našli prostor zase v družbi. Trije od njih so zboleli za shizofrenijo. Še trije so imeli mejno osebnostno motnjo in so trpeli zaradi hudih posledic psihotravme v otroštvu.
Bili pa so tudi neuspehi. Na primer, trije drugi bolniki so sprva močno upali na »zdravilo pogovora« in so bili naklonjeni terapiji, a so v procesu obupali. Po tem sem se odločil, da strankam nikoli ne obljubim več, kot jim zagotovo lahko dam.