Všeč mi je ta mantra starodavnih skeptikov: za vsak argument lahko um ponudi protiargument. Poleg tega je pozo skeptika enostavno združiti z estetskim užitkom. Dejstvo, da resnice ni mogoče najti, nam nikakor ne preprečuje, da bi opazovali njene manifestacije...
Ob osupljivi pokrajini se lahko vprašamo, ali kaže na obstoj Boga stvarnika. A nimamo niti najmanjšega potrebe po odgovoru, da bi še naprej uživali v močni svetlobi na oblačnem nebu.
Mojo ljubezen do skepticizma krepi depresiven pogled na vse te dolgočasne gospode, navezane na svoja prepričanja, kot ljubosumni možje, ki iz občutka panike spremenijo agresivnost v agresijo.. Pokriva jih takoj, ko se na obzorju pojavi prepričanje, da si ne delijo. Ali ta agresija ne kaže na prisotnost neprijetnih dvomov, o katerih subjekt ne želi razmišljati? Sicer pa zakaj tako kričati? Nasprotno, ljubiti misel verjetno pomeni hkrati razumeti, da je o njej mogoče dvomiti.
Prepoznajte veljavnost dvomov in v samem srcu tega spoznanja še naprej »verujte«, ostanite v prepričanju, vendar v takšnem prepričanju, da v tem ni nič bolečega; v veri, ki se prepozna kot vera in se neha mešati z znanjem.
Če verjamete v svobodo govora, se ne sprašujete, ali je vse mogoče izraziti
Verjeti v Boga pomeni v tem primeru verjeti v Boga in hkrati dvomiti vanj, in ne sestra Emmanuelle1, niti opat Pierre2 ni mogel ovreči. Verjeti v tako noro hipotezo, kot je Bog, ne da bi čutil kanček dvoma: kako lahko v tem vidiš kaj drugega kot norost? Verjeti v republikansko vladavino ne pomeni biti slep za omejitve tega modela. Vera v svobodo govora nam ne preprečuje, da bi se spraševali, ali je vse mogoče izraziti. Verjeti vase ne pomeni opustiti dvomov o naravi tega »jaza«. Dvomimo o naših prepričanjih: kaj, če je to največja storitev, ki jim jo lahko storimo? Vsaj to je zavarovanje, ki vam ne bo dovolilo zdrsniti v ideologijo.
Kako ubraniti republiški model v času, ko cveti konzervativizem vseh barv? Ne samo nasprotovanje svojih republikanskih prepričanj konservativcu (to bi pomenilo, da bi mu postal preveč podoben), ampak temu neposrednemu nasprotovanju dodal še eno razlikovanje: ne samo »jaz sem republikanec in ti nisi«, ampak »dvomim, kdo sem am, ti pa si ne».
Vem, da misliš, da me ta dvom oslabi. Včasih se celo bojim, da imaš prav. Ampak ne verjamem v to. Moji dvomi ne zmanjšujejo mojega prepričanja: obogatijo ga in naredijo bolj človeškega. Togo ideologijo spremenijo v ideal, ki opredeljuje vedenje. Dvomi sestri Emmanuelle niso preprečili, da bi se borila za uboge in se borila v imenu Boga. Ne pozabimo tudi, da je bil Sokrat izjemen borec; dvomil pa je o vsem in zagotovo je vedel samo eno — da ne ve ničesar.
1 Sestra Emmanuelle, na svetu Madeleine Senken (Madeleine Cinquin, 1908–2008) je belgijska redovnica, učiteljica in pisateljica. Za Francoze je simbol boja za izboljšanje položaja prikrajšanih.
2 Abbé Pierre, v svetu Henri Antoine Grouès (1912–2007) je slavni francoski katoliški duhovnik, ki je ustanovil mednarodno dobrodelno organizacijo Emmaus.